Pozabimo na vojne

Včasih bi bilo preprosto, vzel bi časopis, ga prepognil in jo počil. Zdaj že lep čas tega ne počnem. Nočem. Ali ne morem? Karkoli že, oplazil sem jo s kuhinjsko krpo, jo na pultu nežno prijel za krilo in jo odnesel na balkon: Če ima še dovolj moči, naj preživi. Vznemirjenje ob ubijanju je eden od standardnih vzrokov za izbruh vojn. Poleg bioloških teženj k organiziranemu bojevanju, tekme zaradi pomanjkanja virov in vpliva religije ter dominantnih političnih figur. Bojevanje je v naših genih. Tako dolgo, kot bomo obstajali mi, bo tudi vojna. Vprašajte deset svojih znancev – zagotovo vam bo večina odgovorila pritrdilno. Takšno je pač večinsko mnenje. Seveda obstajajo nesporni dokazi, da so vojne zelo stara stvar, mogoče so nam na določen način celo prirojene, vendar pa to še ne pomeni, da se jim nekega dne ne moremo dokončno odpovedati. Edino vprašanje je, kako in kdaj. Tako pravi John Horgan v svoji knjigi Konec vojne (The End of War), v kateri se je z znanstvenim pristopom lotil vprašanja, zakaj se gredo ljudje vojne. Horgan je prišel do radikalnega sklepa: biološko gledano smo ljudje lahko tako miroljubni kot nasilni. Vojna ni nekaj usodnega, vnaprej določenega in o njej bi morali razmišljati kot o rešljivem, znanstvenem problemu – kot o zdravljenju raka. Seveda se vojna in rak bistveno razlikujeta: če je rak trdovraten vidik narave, je vojna naša stvaritev, zato je tudi izbira, ali se je bomo rešili ali ne, naša. To seveda ne pomeni, da bo nekega dne neizogibno prišlo do "iztrebljenja" vojn, pomeni le to, da bi ljudje morali verjeti, da je v njihovi moči, da končajo vojne, če bi hoteli, da se to res zgodi. Fatalizem o neizogibnosti vojne ima očitno škodljivo posledico – ogromno vrzel med besedami in dejanji. Barack Obama, voditelj deklarativno najmiroljubnejše države na svetu, je ob prejemu Nobelove nagrade za mir dejal, da se ljudje spopadajo že od začetka človeške vrste in da se je treba sprijazniti s tem, da nam v našem času ne bo uspelo izkoreniniti nasilnih spopadov. Le nekaj dni pred tem je napovedal, da bo poslal v Afganistan še 30 tisoč vojakov. Tudi slovenski premier nam je pred mesecem dni poskušal dopovedati, da je podaljšanje prisotnosti slovenskih sil v Afganistanu dobra in nujna stvar. Recimo, da se nam uspe znebiti vojn. Še vedno bi nam ostali ekonomska nepravičnost in politična represija. Bi nekatere države in korporacije preprosto zavladale svetu s tehnologijo in globalizacijo? Mogoče, toda pomislite, kaj bi bilo v svetu brez vojn mogoče ukreniti z vsemi tistimi trilijoni dolarjev in evrov, ki jih namenjamo oboroževanju; koliko bi lahko s temi sredstvi pripomogli k zmanjšanju ekonomske neenakosti in nepravičnosti. Če nič drugega, bi imeli več možnosti, da prej pridemo do pravičnejšega sveta. Se lahko spomnite koga, ki se deklarativno zavzema za kaj drugega kot pravičnejši svet? Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.