Poletje nogometa in politike

Zgodilo se je torej točno to, kar je bilo pravzaprav mogoče pričakovati: Nacionalna fronta se je iz simptoma evropske krize oz. krize evropskosti, ki se med drugim kaže tudi kot nemoč evropske levice pri ponudbi prepričljive alternative, spremenila v stvar samo. Po teh volitvah je postala tako del rešitve kot tudi problema. S tem postaja zanimiva tudi za Slovenijo, kajti dejstvo je, da bo od usode Evrope v pretežni meri odvisna tudi usoda Slovenije. Večina državljanov se danes zaveda, da je Slovenija del Evrope, počasi bo moralo v zavest priti še dejstvo, da Slovenija lahko, pravzaprav mora aktivno sodelovati pri oblikovanju skupne evropske prihodnosti. Evropa pred spremembami Gotovo je prav vsakomur jasno, da so spremembe v evropski politiki nujne. Med drugim bi bilo vsaj lepo, če se takšne sramote, kakršna se je pripetila v Ukrajini, ne bi dogajale več. Žal se je prevečkrat vse preveč jasno videlo, kako evropska politika pravzaprav nima pojma, kaj bi sploh rada. A glavna težava tukaj še zdaleč ni v tem, da desnica ne ve, kaj bi rada, mnogo večja težava je, da tega očitno ne ve niti levica. Zaradi tega tudi težko prepriča koga v karkoli, o čemer ne bi bil pred tem vsaj nekoliko že prepričan. T. i. mainstream politika ima nemajhne težave že z golo formulacijo glavnih vprašanj – nič čudnega torej, če pri odgovorih pogosto ni jasno, na katero vprašanje se sploh nanašajo. In v takšnem položaju se lahko stranke, kakršna je Nacionalna fronta, upravičeno kažejo kot alternativa. Vse kaže, da se bodo morali evropski državljani počasi naučiti na tovrstne stranke gledati kot na del evropske politične normalnosti. Seveda marsikoga skrbi dejstvo, da izidi volitev nekako ne vzbujajo pretiranega optimizma glede oblikovanja sprememb. Tukaj lahko človek pravzaprav samo moli in upa, da bosta na koncu prevladali vsaj resnost in odgovornost, če že o drznosti ni nikjer nobene sledi. Konec koncev gre vendarle za skrajno resno in odgovorno zgodovinsko nalogo. Slovenija pred spremembami Vsakdo dobro ve, da je Evropa tako kulturni kot tudi naravni prostor Slovenije. To med drugim pomeni, da bi spremembe pravzaprav morale biti skupni projekt. Ključno vprašanje prihajajočega poletja seveda je, kateri bodo obrazi sprememb in kaj se za njimi skriva. Odločitev je brez dvoma težka in državljani gotovo čutijo vsaj del teže soodgovornosti. Čas za eksperimentiranje in improviziranje se je iztekel, Slovenija potrebuje vlado, ki bo sposobna in pripravljena sprejeti polno odgovornost pri uveljavljanju sprememb. V tem trenutku se zdi, da se je tega najbolj ustrašila stranka SD. Odkar se ne more več skrivati za Bratuškovo, je v vidni zadregi in daje vtis, da bo vse svoje sile usmerila v preprečitev morebitne zmage. Kot pravi star balkanski pregovor: če sam ne verjameš vase, težko prepričaš druge. No, v vsakem primeru ima tudi stranka SD še en polčas. Zanimiva je zgodba o novih obrazih: kot kaže, vsak nov obraz prinaša novo zadrego. Enkrat je narobe to, da se novi obrazi kažejo kot ne dovolj novi, ker je med njimi preveč starih, kot npr. pri Solidarnosti, spet drugič pa so celo preveč novi, npr. pri Piratski stranki. Morda pa imajo res prav tisti, ki vidijo glavno prednost Mira Cerarja ravno v tem, da se giblje nekje med preveč in premalo novimi. Dolgo vroče poletje Pri zadnjih evropskih volitvah se je zelo jasno videlo varčevanje vseh strank pri stroških volilne kampanje. V tem smislu so bile to najbrž najcenejše volitve v samostojni Sloveniji. Na državnozborskih bodo vložki brez dvoma mnogo višji, kar bi lahko pomenilo težave predvsem pri novonastalih strankah, ki še iščejo vire financiranja. Letošnje poletje bo očitno res zelo naporno: kmalu se začne svetovno prvenstvo v najpomembnejši stvari na svetu in ljudje bodo težko našli čas še za politične debate. Vse kaže, da se bodo politiki v tem času počutili nekoliko zapostavljene.