Pogumne, angažirane, neodvisne; nove slovenske podjetnice

Zadnjih pet let ves čas depresivni naslovi različnih medijev pojejo na približno naslednjo vižo: Podjetje so zaprli! Podjetje je šlo v stečaj! Podjetja odpuščajo! Toliko in toliko delavcev se je znašlo na cesti! Novih delovnih mest ni! Plače se nižajo! Pravice delavcev se vse bolj kratijo!

Novinarji in komentatorji kar tekmujejo v tem, kdo bo prikazal bolj šokantno zgodbo, kako je nekdo ostal brez službe, komu tajkuni in podobni "poslovneži" dolgujejo denar, kako zaposlenim niso izplačevali prispevkov ipd., kako so delavca dejansko izkoristili in kako gre država, ki ne more priskrbeti služb za svoje državljane, lahko kar enostavno k vragu.

Ko pridejo solze v oči ... Nedvomno se je v zadnjih petih letih, pa tudi prej, pri nas zgodilo preveč tragičnih zgodb in tudi sam s stisnjenimi ustnicami gledam poročila o domačih in tujih delavcih, ki jim Slovenija v spominu nikoli ne bo ostala kot dežela na sončni strani Alp. Njihovi brezizrazni obrazi in to, kako se plečati moški v najboljših letih odvračajo od kamere, ker pred njo ne morejo zadržati solz zaradi krivic, ki so se jim zgodile, pove vse.

Včasih ob takem prizoru tudi meni pridejo solze v oči, čeprav si na vso moč prizadevam, da bi jih ustavil in potisnil nazaj. V takih primerih me je sram, da sem Slovenec. Prepričan sem namreč, da bi tudi marsikdo od nas v podobnih razmerah nekje v tujini potegnil zelo kratko.

O tistih, ki mislijo drugače A tokrat ne govorim o njih. Niti ne govorim o tistih, ki mislijo, da jim mora službo zagotoviti nekdo drug (v mislih mi odzvanja definicija znanca, ki zaposluje predvsem v obliki pogodbenega dela in potencialne sodelavce najprej vpraša, ali iščejo službo ali delo; služb namreč ne ponuja, delo pa).

Tokrat govorim o tistih, ki razmišljajo drugače in ki so se odločili, da bodo odločilni korak proti sanjski službi naredili sami s tem, da se bodo – samozaposlili.

Kako postati sam(a) svoj(a) šef(inja) Obstaja sto razlogov, zakaj je fino biti sam svoj šef, trenutno pa se spomnim enega, ki ga je na poslovilni večerji pred skoraj desetimi leti izrekel nekdanji sodelavec, ki je odhajal na svoje: "Želim si, da bi povsem sam odločal o tem, kdaj bom šel na dopust."

A kot sem rekel, obstaja sto razlogov za to, da se enkrat v življenju odločiš in stopiš na svojo pot, vsak pa mora najti svojega. Kot spoznavam tako pri znancih kot prijateljih, podjetniška zažigalna vrvica tli v marsikom od nas in včasih je potrebno samo nekaj ognja, da se vžge in pripelje do podjetniške eksplozije.

So ženske v tem času pametnejše od moških? Zadnje čase ugotavljam, da se zdaj za pot v lastno poslovnost odločajo predvsem ženske. So v teh časih pogumnejše od moških? Imajo bolj razdelane podjetniške ideje? Se aktivne ženske zadržujejo v moji bližini?

Ne vem, vsakega po malo, čeprav sem ob mini analizi nekaj takih pozitivnih primerov, ki so se zgodili v zadnjem letu, našel še druge stične točke. Te so bile na kratko naslednje: nezadovoljnost, izkušenost, predispozicija in angažiranost ter priložnost.

Po odhodu brez obveznosti Vse so bile po malem ali pa vse bolj nezadovoljne s svojo takratno službo, v kateri so bile že nekaj časa, nekatere tudi več kot desetletje. Če si v manjšem podjetju – vse so dejansko delale v manjših podjetjih z največ nekaj deset zaposlenimi –, se počasi nasitiš delovne klime, sodelavcev, šefov, večno istih lastnikov in tudi začrtane poslovne vizije, za katero si v tem času spoznal, da je ne moreš kaj dosti spremeniti.

Nobeni v tem času ni uspelo postati partner v podjetju ali kako drugače pridobiti lastniškega deleža v njem, zato v tem smislu ob odhodu niso imele nobenih večjih obveznosti. Ženske: dobre načrtovalke svoje poslovne prihodnosti Ker so bile v podjetju že dalj časa, so imele konkretno delo, ki so ga opravljale, in nasploh posel, v katerem so delovale, v malem prstu. Za svoje delo so bile tudi več kot dovolj izkušene in izobražene. Vse so vedele in tudi poznale so oziroma poznajo vse relevantne osebe iz svoje branže in tudi širše.

Poti v podjetnost si niso zastavile kar tako na pamet, še zdaleč ne, dobro so preučile svoje možnosti ter to, kako bodo začele, kje lahko pričakujejo največje težave in na kakšen način lahko na začetku ustvarjajo vsaj neki minimalen prihodek. Vse po vrsti so se izkazale za dobre načrtovalke svoje poslovne prihodnosti. In so si privoščile pot v neznano ... Pot v podjetništvo je običajno finančno negotova, vendar so imele novopečene podjetnice možnost, da so si to tveganje lahko privoščile. Stare so štirideset let ali malo več, imajo družino, v grobem so si že rešile svoj stanovanjski problem, imele pa so tudi nekaj prihranjenih sredstev za zagon svoje dejavnosti.

Ker so ob odhodu na svoje imele stabilno partnerstvo in partnerja z redno službo, so si lahko privoščile pot v neznano. Tudi v tem smislu so bile skrajno preračunljive, seveda v pozitivnem smislu. To so angažirane ženske "Action woman" jim praviva z ženo, "žene od akcije" jim rečejo naši južni sosedi. Ustreznega slovenskega izraza zanje še nimamo. V prejšnjem podjetju so bile pomembne osebe, oddelale so več, kot je znašalo povprečje v podjetju ali pa nasploh, tudi takrat, ko so delale za drugega, so se obnašale enako, kot da bi šlo zanje.

Presežek delovne energije je bil že v osnovi njihova zaščitna znamka. Seveda je tako tudi zdaj, ko delajo zase. Nobene težave nimajo s tem, da za službo postorijo kaj še zvečer, mimogrede in z veseljem, saj – delajo zase. Vsi gledamo isto situacijo, a nekateri vidijo več Glede na to, da so dolgo časa delale v podjetjih kot (zgolj) zaposlene, v njih ni tlela prvovrstna podjetnost. Morda si nikoli niso niti predstavljale, da bodo kdaj imele lastno podjetje, vendar pa so ob svojem tekočem delu sčasoma uzrle poslovne priložnosti, ki so ob prejšnjih dejavnikih pripeljale do resnejšega premisleka o možnosti njihove realizacije.

To pa je bistvo podjetništva: vsi gledamo isto situacijo, a nekateri v njej vidijo nekaj več, možnost dela in možnost zaslužka ter povezovanje do zdaj neizkoriščenih konceptov.

Končna odločitev Tudi nezadovoljnost, izkušenost, predispozicija in angažiranost ter priložnost običajno niso bile dovolj, da bi te ženske zapustile službo in začele na svoje. Časi so težki in skakanje v lastno podjetniško zgodbo je zdaj pogosto videti kot skakanje v bazen brez vode. Moralo se je zgoditi še nekaj. To je bil lahko hujši prepir v službi, ki je zapečatil vse skupaj.

Lahko so spoznale ali si pridobile somišljenico, s katero sta si pomagali pri prvih podjetniških korakih. Lahko so dobile poslovno ponudbo, ki jim je omogočila zagotovljen posel za vsaj nekaj mesecev čisto začetnega obdobja. Imeti so morale izpolnjene vse predpogoje, dobiti pa so morale še kak formalen ali pa neformalen pospešek, da so se končno odločile.

O Podjetnikovem kredu Ena mi je celo sporočila, da je jeziček na tehtnici njene odločitve pomenil moj uvodnik v reviji Bukla pred časom, ko sem, ravno zato, da bi koga spodbudil k razmišljanju o lastni podjetniški poti, za prevod odlomka Podjetnikov kredo iz Zdrave pameti, ki jo je leta 1776 napisal Thomas Paine, poprosil prijatelja in prevajalca Branka Gradišnika.

Ta je navdihujoč odlomek, ki je pot v podjetništvo pred leti tlakoval tudi meni, prevedel takole (pomenljivo je, da v nekaj manj kot četrt tisočletja od njegovega nastanka ni nihče pomislil, da bi ga poslovenil):

Podjetnikov kredo

Ne odločam se za usodo navadnega človeka. Pravico imam biti nekaj posebnega … če zmorem. Iščem priložnost … ne pa varnosti. Kot državljan ne želim biti vzdrževanec, ponižan in otopel, ker mora Država skrbeti zame. Hočem preudarno tvegati, sanjati in graditi. Najsi mi spodleti ali uspe. Ne želim zabarantati spodbude za podporo; življenjski izzivi so mi ljubši od zagotovljenega životarjenja; srh izpolnitve ljubši od postanega miru Utopije. Svoje svobode ne zamenjam za tujo dobrotljivost, in svojega dostojanstva ne za milodar. Nikdar se ne bom hulil pred kakim gospodarjem in se ne pripogibal pred kako grožnjo. Moja rojstna pravica je, da stojim zravnan, ponosen in neustrašen; da mislim in delujem sam od sebe, da uživam koristi od tega, kar ustvarim, in da se drzno kosam s svetom, govoreč: To je, z božjo pomočjo, moje delo. Vse to pomeni biti podjetnik.

Morda bi bilo treba moški spol iz odlomka spremeniti v ženskega.

Je zdaj pravi čas za podjetništvo? Seveda ni. Nikoli ni. Na začetku 90. let večina še ni veliko vedela o tem, kaj je podjetje, kako ga upravljati itn., zato takrat seveda ni bil primeren čas, da bi se lotili svojega posla. Deset let pozneje tudi ni bil primeren čas za začetek, saj je prva generacija podjetnikov že "pohopsala" najboljše posle in pustila preostalim zgolj nezanimive ogrizke.

Še pet let pozneje v konjunkturi tudi ni bil pravi čas, saj so bile cene vsega na vrhuncu, zato je bila vstopnica v podjetništvo tako visoka, da se dejansko ni splačalo ravno takrat vključiti v to igro. Še pet let pozneje, torej v zadnjem obdobju, tudi niso bili pravi časi, saj je bila dežela v krizi, osebna potrošnja Slovencev se je močno zmanjšala itn., kar je spet onemogočalo in še onemogoča vzpon spodobne podjetniške ideje.

Zdaj je čas za praznike ... Tudi danes ni pravi dan za podjetništvo. Sredi tedna smo, še malo pa bo konec tedna, pa božič, pa novo leto, čas je za zabavo, za sprostitev in počitek po dolgem letu. Le kdo bi zdaj razmišljal o tem, da bi šel na svoje. To je preveč tvegano, nepremišljeno, skoraj nespametno …

Vendar pa vsi ne razmišljajo tako. Oprostite, se popravljam: vse ne razmišljajo tako.