Podjetnik kot evropski Übermensch

In kot je pri takih stvareh v navadi, so v njegovo slavo in čast že spesnili nemalo hvalnic. Žal so te napisane v literarni obliki nadvse dolgočasnih dokumentov, smernic, akcijskih načrtov itd., ki jih zaradi njihove dolgoveznosti ne berejo niti običajni smrtniki niti podjetniki. No, kot kaže, jih bodo brali nič hudega sluteči šolarji.

Promoviranje podjetništva poteka (oz. bi moralo potekati) tako na povsem konkretni vsakdanji ravni s praktičnimi nasveti, usposabljanji in drugimi oblikami pomoči kot tudi na ideološki ravni z razvijanjem "bolj podjetniške kulture" med mladimi v izobraževalnih institucijah. Mimogrede: glavni zaviralni dejavniki naj bi bili stigma neuspeha, administrativne ovire in iskanje investitorjev. Težava je v tem, da te "obsedenosti" s podjetništvom mnogokrat ne razumejo dobro niti politične niti gospodarske elite posameznih držav. Se pravi, največkrat vidijo v tem zgolj kar neke poljubne ukrepe à la carte, pač kot iskanje odgovorov na pravzaprav nikoli dobro razumljena vprašanja ali pa celo kot začetek uvajanja ameriškega anarhokapitalizma itd. V obeh primerih seveda spregledajo strateško vlogo državljana podjetnika v sistemu.

Kot tipičen primer države, v kateri niti politične niti gospodarske elite ne razumejo sistemske razsežnosti težave, lahko uporabimo ravno Slovenijo. Tukaj se celotna diskusija na to temo na koncu praviloma spelje na jamranje o tem, kaj vse bi morala država storiti za uboge podjetnike – največkrat se omenjajo administrativne ovire, pa davki, ki naj bi jih bilo zmeraj preveč, ki naj bi bili zmeraj previsoki itd. itd. –, a iz takšnih ali drugačnih, vsekakor nespametnih razlogov ne. Ob tem Gospodarska zbornica Slovenije in gospod Milič nikoli ne pozabita povedati, da je glavna težava v delavskih malicah. Sploh pa naj bi bilo že samo okolje do podjetnikov tako zelo neprijazno …

Poanta kajpada ni v tem, da bi kdo dvomil o resnosti položaja, v kateri so se znašli podjetniki v teh časih, ali ga celo zanikal. Ne, glavna težava je v stihiji, v tem, da je celotna problematika podjetništva že od začetka postavljena precej neresno. No, glede na to, da vlada v Sloveniji neki čuden, nemalokrat že kar komičen tihi konsenz o referenčni vlogi Nemčije – se pravi, če ne veš, kako se kakšna stvar napravi, pogledaš, kako to naredijo Nemci, in potem gotovo ne moreš zgrešiti, če želiš novo ustavo, jo prepišeš od Nemcev itd. –, je čudno, da se ni v tem primeru nihče pozanimal pri njih. Toliko bolj, ker gre že v osnovi za reaktualizacijo ordoliberalizma na širši evropski ravni.

Kdor je kdaj vsaj nekaj svojega dragocenega časa posvetil proučevanju ordoliberalizma, je bil gotovo presenečen, ko je ugotovil, da ti ljudje niso praktično nobene stvari prepuščali naključju: ukvarjali so se tako z etičnimi zadevami kot tudi s povsem urbanistično problematiko. Tako se je npr. Wilhelm Röpke, ko je razmišljal, kako doseči čim večjo deproletarizacijo – v tistem času so namreč videli največjo nevarnost v sovjetskem tipu socializma –, zavzel za sistematično spodbujanje posameznikov k nakupovanju zasebnih stanovanj in gradnji lastnih hiš. Veliki stanovanjski bloki, v katerih je bilo skoncentrirano veliko število prebivalstva, so mu, kot kaže, vzbujali nekakšno kolektivistično tesnobo. Zato tak poudarek na privatizaciji, tj. na zasebnih stanovanjih, hišah, kmetijah, podjetjih … Zato navsezadnje tudi takšna decentralizacija Nemčije.

Dobrega podjetnika torej ne naredi dejstvo, da nekdo odpre svoje podjetje. Tukaj je še cel kup drugih stvari, ki niso nič manj pomembne: podjetniška etika, odgovornost, odnos do zaposlenih in okolice itd. Poleg tega je dodatna težava v Sloveniji tudi v tem, da so bili še včeraj na podjetniški piedestal postavljeni ljudje, ki so se danes znašli v zaporu. Vsekakor je kar precej razlogov, zakaj podjetništvo tukaj ni cenjeno tako kot v kakšnih drugih državah.

Osnovna ideja državljana podjetnika je potemtakem v tem, da se premesti poudarek s potrošništva na proizvajanje. Z drugimi besedami: podjetniška družba se od potrošniške razlikuje v tem, da raje proizvaja kot troši. Ravno na tej točki pa se pojavljajo določeni ugovori, zaradi katerih bi se izplačalo do vsega skupaj ohraniti vsaj nekaj skepse. Gre za to, da so Nemci že dolgo pred zadnjo krizo poslušali znane očitke, češ da so grozni potrošniki. S krizo tudi očitki postajajo vse bolj urgentni. Zaradi te asimetrije naj bi bil dolgoročno gledano celo ogrožen obstoj EU. O tem bo brez dvoma treba razmišljati.