Počitnice ali zakaj so eni ljudje bolj učinkoviti kot drugi

V svoji novi knjigi Zakaj se stvari naredijo: Po čem se razlikujejo najbolj produktivni ljudje, podjetja in družbe od vseh preostalih (Why Things Get Done: What Separates the Most Productive People, Businesses, and Societies from Everyone Else) bo Duhigg s pomočjo odkritij s področja psihologije, nevrologije in ekonomije skušal pokazati, zakaj so nekateri ljudje veliko bolj učinkoviti pri izrabi svojih delovnih ur kot drugi. Zakaj lahko nekateri kirurgi opravijo dvakrat več operacij z manj napakami kot njihovi kolegi? Kako je Apple spodbudil inovativnost znotraj svojega delovnega okolja? Ali lahko nevrologija razloži dejstvo, zakaj so nekateri ljudje tudi po sto- in večkrat bolj kreativni kot ljudje, ki živijo ali delajo čisto zraven njih, pri čemer imajo vsi enaka orodja, enako izobrazbo ter prejemajo enako plačo? Ta knjiga me je zintrigirala že pred nekaj meseci, ko nam je avtorska agencija, ki zastopa tega avtorja, poslala napoved, da bo letos izšla. V teh dneh, ko se začenjajo počitnice, mi je spet prišla na misel. Kar nekaj razlogov je bilo za to. Konec šole Ob koncu šolskega leta ostaja neopažen droben dogodek, ki pa kaže na velike razlike med ljudmi. Govorim o zahvali učiteljicam in učiteljem, ki so učence, torej naše otroke in našo prihodnost, učili skozi celotno šolsko leto. Zahvala, ki jo sestavljajo bodisi risbice, ki jih naredijo učenci nižjih razredov, bodisi pisma, ki jih napišejo malce starejši učenci in so običajno skombinirana s priložnostim darilcem, knjigo ali šopkom rož, kar otroci potem podarijo učiteljem, je običajna navada, ki je v naših krajih prisotna že desetletja. Težava pa se pojavi, ko je treba zbrati denar. Čeprav na vsakega starša običajno pride zgolj prispevek v višini ene kave ali največ dveh, zbiranje denarja za neobvezno darilo pogosto poteka strahovito počasi in ob veliki pasivnosti večine staršev. Na koncu večinoma vseeno pride do ustreznega rezultata. Zakaj? Zato, seveda, ker se v vsakem razredu najde kak aktiven starš, običajno kaka pridna in aktivna mamica, ki je poleg tega še v šolskem svetu staršev in še kje in ki neumorno (zadnja leta običajno kar prek elektronske pošte) pritiska na preostale starše, naj za hudirja otroke končno prepričajo, da narišejo spominsko risbico, in jim dajo dva evra, da se bodo olikano in spodobno zahvalili učiteljem za celoleten angažma z njihovimi otroki. Včasih tem "aktivnežem" od preostalih staršev na koncu uspe izterjati potreben denar, včasih nastalo razliko založijo kar sami in se požvižgajo na stroške. Vsekakor pa se že pri tem drobnem organizacijskem podvigu med starši pokažejo strahotne razlike, ki jih na eni strani tvori aktivna manjšina, na drugi pa predstavlja pasivna večina. Zakaj smo tako različni? Pasionarstvo ali strast do dela in življenja Svojo teorijo na to temo je že pred desetletji predstavil ruski geokemik V. I. Vernadski (1863–1945), ki je to energijo aktivnih ljudi, pasionarjev, kot jim je rekel, poimenoval "biokemična energija biosferičnega živega bitja". V principu je pasionarnost po njegovem pojav, ko se znotraj prebivalstva oblikuje določeno število ljudi, ki imajo povečano težnjo po delovanju, kar lahko v nadaljevanju, če vse skupaj postavimo v širši zgodovinski kontekst, pripelje do velikih družbenih sprememb, premikov narodov, osvajanj novega ozemlja in posledičnih sprememb etničnih zemljevidov celotnega geografskega območja. Pasionarji namreč stremijo k temu, da bi spremenili okolico, kar so tudi sposobni narediti. Oni so tisti, je v svojih delih pisal ruski zgodovinar Lev Gumiljov, ko je izhajal iz Vernadskega, ki organizirajo daljne osvajalske pohode, s katerih se vrača le malokdo. Oni so tisti, ki se bojujejo za pokoritev sosednjih narodov ali pa se, ravno nasprotno, bojujejo proti osvajalcem. Ja, v zdajšnjem, mirnejšem času, so oni tisti, ki zbirajo denar za učiteljevo darilo in so skozi šolsko leto pobudniki raznih akcij, za katere ne dobijo nobenih nagrad. Oni so tisti, ki ne morejo biti pri miru in lahko premaknejo tudi druge. Za takšno dejavnost je potrebna povečana sposobnost delovanja. Kakršenkoli trud živega organizma pa je povezan s porabo nekakšne oblike energije, ki jo je potem po svoje definiral Vernadski, na nek drug način pa jo je nadgradil Duhigg v svoji prihajajoči knjigi. Razmerje med pasionarnostjo in obnašanjem je preprosto. Navadno imajo ljudje kot živi organizmi na voljo samo toliko energije, kot je potrebujejo za ohranjanje svojega življenja, kar v pogojih sodobne civilizacije v praksi pomeni, da premorejo zgolj toliko življenjske sile, da se lahko prebijejo iz dneva v dan. Če pa je človeški organizem sposoben ustvariti več energije, kot je potrebuje za običajno življenje, potem ta človek oblikuje takšne odnose z drugimi ljudmi, da mu ti omogočijo uporabo te energije v različnih smereh. Posledica vsega tega je lahko nastanek novega sistema, novega gibanja, znanstvene teorije ali pa gradnja Eifflovega stolpa oziroma piramide. Pri tem pasionarji ne nastopajo le kot neposredni izvajalci raznih projektov, temveč tudi kot njihovi aktivni organizatorji. Med svojim vlaganjem energije v upravljanje drugih posameznikov pa ustvarjajo, običajno seveda z velikimi težavami ter ob nasprotovanju, nove stereotipe vedenja, ki jih vsiljujejo drugim, s tem pa tudi nov etnični sistem, nov etnos in novo družbo. Karizmatični in delovni direktorji podjetij so v zdajšnji družbi lep primer takih pasionarjev. Seveda pa pasionarstvo v neki družbi ni stalnica. Sčasoma se poleže in zamre, tako v človeku kot tudi podjetju ali narodu, in tedaj iniciativo prevzame kdo drug. Krog življenja se vrti naprej. Strast kot recept za zmago v življenju Kako pomemben je strasten pristop do tega, kar počneš in delaš tudi v postindustrijskem, 21. stoletju, sem videl tudi prejšnji teden, ko sem si s prijatelji ogledal eno od tekem svetovnega nogometnega prvenstva. Mislim, da je šlo za dvoboj Urugvaja in Anglije, nisem pa prepričan, saj mi je že skoraj ušlo iz glave. Medtem ko sem sam precejšen nogometni analfabet (poznam pravila in kakih deset igralcev z vsega sveta, ne navijam pa za konkretna moštva, temveč za lepe gole, čim več golov) in je ogled katerekoli tekme zame bolj priložnost za debato o drugih aktualnih rečeh, je en od prijateljev ne samo na pamet poznal postavi obeh enajsteric, ampak je tudi podrobno poznal osebno zgodovino vsakega od nogometašev s poudarki na ključnih uspehih njihove dozdajšnje klubske in reprezentančne kariere. Spremljanje tekme je tako minilo v njegovem, precej bolj kakovostnem komentiranju dogajanja na igrišču, kot pa smo ga bili deležni ob televizijskem prenosu. "Pa koliko časa si potreboval, da si si vse to zapomnil?" sem ga vprašal, saj mi ni bilo jasno, kako lahko sploh drži v glavi vse te podatke. "Tisto, kar te zanima, gre samo v glavo," je odvrnil. Ugotovil sem, da je pri meni povsem podobno v zvezi s knjigami in filmi. Nikoli si nisem kaj posebej prizadeval za to, da bi si kaj zapomnil, pa je vse skupaj bolj ali manj natančno kar samo ostalo zapisano v mojih možganih. In tu zdaj pridemo do počitnic. Počitnice kot priložnost Nekateri to obdobje vzamejo kot čas za popoln mentalni odklop. Spet drugi pa v tem prostem času vidijo redko priložnost, ko se lahko posvetijo napredovanju v dejavnostih, za katere običajno nimajo časa. Pomenljiva je ugotovitev Malcolma Gladwella v njegovi knjigi Prebojniki, ki je pred petimi leti izšla tudi pri nas, da se največje razlike v branju in znanju med otroci različnih družbenih slojev ne pojavijo med šolskim letom, kot bi morda kdo pričakoval, saj so takrat tako eni kot drugi vpeti v šolski sistem, ki jih sili k rednemu vsakodnevnemu delu. Ne, največje razlike med njimi se pojavijo med počitnicami, ko se otroci premožnejših staršev še dodatno izobražujejo ali obiskujejo dodatne aktivnosti, starši jim to namreč lahko omogočijo ter tudi na tak način spremljajo in pospešujejo njihov napredek. Medtem pa so drugi otroci med počitnicami bolj prepuščeni sami sebi, ne berejo kaj dosti ali kako drugače urijo možganov, zato pozabijo celo marsikaj že naučenega. Seveda pa te razlike niso nujno pogojene s socialnim statusom otrok. Marsikaj lahko prispeva že sam angažma staršev v obliki energije, ki jo v tem času namenijo otrokom. Če boste torej med temi počitnicami svojim otrokom zgolj pomagali najti nekaj, kar bodo počeli s strastjo, ste polovico dela že opravili. Srečno!