Plačujemo, da nas žalijo

A ne glede na še tako velike idejne razlike med njimi imajo vendarle nekaj vrednot skupnih. Italijanski komunisti so lahko še tako levi in internacionalni, a domovine ne bodo izdali. Vsak Italijan, pa naj bo komunist ali fašist (pa tudi socialist in krščanski demokrat), je najprej – Italijan.

Zato zamejski Slovenci radi rečejo, da je laška pašta (v zborni slovenščini bi rekli testenine, kar pa ne zajame vseh pomenov tega primorskega izraza) enako pikantna ne glede na barvo njene omake. Pri Slovencih pa je to malo drugače. Država, nacija in domovina niso vsesplošne vrednote. Čeprav tudi kmalu stoletni Boris Pahor vedno znova ponavlja, da mora človek najprej imeti rad samega sebe, šele potem lahko ljubi druge, nekateri tega nikakor ne zmorejo dojeti. Najbolj očiten dokaz o neodnosu do državne skupnosti so že zastave, ki jih ob državnih praznikih na zasebnih stavbah skorajda ni mogoče opaziti. A ne gre samo za lenobnost in flegmatičnost. Med nami ne živijo samo anacionalni državljani, ampak tudi antinacionalni državljani. Zadnji svoje lastne države ne le da nimajo radi, ampak jo celo prezirajo.

V začetku tedna sem v avtu mimogrede slišal novinarko nacionalnega radia, ki je polna cinizma napovedala prenos festivala domoljubne pesmi iz, citiram: "Koreje, pardon, Kočevja." Po njenem je torej festival, na katerem Oto Pestner poje o lepotah Slovenije, podoben severnokorejskim predstavam velikega brata. A poglej, poglej. Novinarski glas (zdi se mi, da prav isti) te iste radijske postaje je pred nekaj meseci, na dan 25. maja, obujal spomine na rojstni dan Josipa Broza Tita. Dobro bi bilo, da bi se v uredništvu dogovorili za uredniško politiko in govorili podobno o istih stvareh: če jim je všeč štafeta mladosti, potem se ne morejo posmehovati severnokorejskim štafetam, ki jih je svoje čase oboževal tudi sam Tito.

Seveda so okusi različni. Novinarka ima vso pravico, da ji priljubljena pesem iz oglasa Slovenija, moja dežela ni všeč. Nihče je ne sili, da bi morala poslušati sopran Norine Radovan. Povsem razumljivo je tudi, da ji je popevka Tomaža Domicelja Slovenskega naroda sin zoprna. Tudi meni vsebina njenega sklepa ni najbolj všeč. A vendar to ne more biti razlog, da ljudi, ki imajo drugačen okus, samo zaradi tega popljuvaš. Stari Latinci so rekli celo, da se o okusih ne razpravlja (De gustibus non est disputandum). Kaj šele da bi se temu posmehovali. Posmehovanje sodržavljanom, ki imajo rajši zeleno barvo kot rdečo, ni le v nasprotju z demokracijo, ampak tudi z bontonom.

Najbolj nerazumljivo pa je, da se novinarka norčuje iz državljanov, ki mesečno plačujejo položnice za RTVS. Večina plačnikov RTVS, ki prispevajo za novinarkino plačo, je ob enačenju Slovenije s Severno Korejo užaljena. Plačujemo jim, da nas žalijo.