Pismo redarja

Nikoli si nisem domišljal, da toliko vem, da bi lahko komu svetoval, kaj naj naredi, ko mu prekrškovni organ odredi kazen. In četudi sem se numizmatiki in drugim oblikam zbirateljstva uspel v življenju izogniti, se mi ni posrečilo, da ne bi postal zbiralec plačilnih listkov različnih vrst in z najrazličnejših koncev sveta. Ne zbiram jih rad, kar pripisujem temu, da me ta konjiček precej stane, v zameno za moj izdatek pa ne dobim veliko. Praviloma mi v trajno last ostane oblikovno in vsebinsko nezanimivo bančno potrdilo o nakazilu. A kljub nezanimanju za hobi, ki me je našel sam, včasih do zanje pike preberem, kaj mi kaznovalec sporoča. Tako naredim zlasti, kadar se mi zdi, da mora biti v zadevi kak skrit in globlji pomen, ki sem ga v vseh dosedanjih interakcijah prezrl.

Do danes ga nisem našel. Do danes je šlo brez izjeme za hladne, brezosebne, pravniško suhoparne besede, ki opisujejo pretekli dogodek in razložijo, v katerih delih je ta dogodek prišel v nesoglasje s katerim od členov v katerem od zakonov. Brez izjeme so besedam dodane tudi številke. V Sloveniji je včasih dopisan še tako imenovani happy 8 (vesela osmica ali polovička), a to je lokalna posebnost, ki jo številni povezujejo z nesposobnostjo države, da bi dolg izterjala še kako drugače kot tako, da ga za polovico zniža.

Danes pa mi je pisal redar Mestne občine Ljubljana. Danes je morda dan, ko bom spremenil odnos do svojega neljubiteljskega hobija. Da se kateri od pooblaščencev ne bi po nepotrebnem vznemirjal, so osebni podatki izpuščeni, a bistvo je tole: "Obveščam vas, da sem kot pooblaščena uradna oseba po XX. odstavku XX. člena ZprCP na podlagi v pogleda v evidenco ugotovil, da ste dne XX ob XX v Ljubljani, XX ulica, parkirali osebno vozilo znamke XX, tip XX, reg. št. XX v območju za pešce, s čimer ste kršili X. točko X. odstavka XX. člena ZVCP-1. Za ta prekršek je sicer predpisana globa XX evrov. Ker gre za prekršek neznatnega pomena, saj je bil prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica, sem ocenil, da je glede na pomen dejanja pisno opozorilo zadosten ukrep." Pismo me je pretreslo. Gospod se je dejansko ukvarjal z mano, še več, razmislil je o vsebini prekrška! In ocenil, da se lahko odzove tudi po človeško!

Nakar je dopisal: "Ob tem vas prekrškovni organ tudi opozarja, da pri ponovitvi prekrška, pa čeprav bo storjen v enakih okoliščinah, takšna nadomestitev v izrečeni sankciji nujno ne bo več uporabljena." Še bolj me je zmedlo. Zbegale so me nove besede, takih v tej vrsti literature še nisem srečal: neznatni pomen, olajševalne okoliščine, posebno lahek, ni oziroma ne bo nastala škoda, sem ocenil in podobno. Pomislil sem, da gre za napako ali preprosto bedarijo, ljudje pišejo vsemogoče, še posebej, če mislijo, da njihovih besed nihče ne bere – kot na primer vidim pravkar v dnevniku na mizi: "Norveški princ in žena preživela eksplozijo motorja letala pred vzletom. Švedska princesa je tudi sicer znana po tem, da jo je strah letanja." A v redarjevih besedah je bila neka posebna, nova privlačnost, zato sem jih prebral še enkrat. Zavedel sem se, da tako premišljujoč, do neke mere celo čuteč, pa hkrati vseskozi odločen zapis do mene še nikoli ni prišel izpod tipkovnice policista. So se torej morali pojaviti redarji z razširjenimi pooblastili, da so v prometno politiko vnesli duha, premislek, človeka? Že v začetku leta se mi je torej zgodilo nekaj, kar sem najmanj pričakoval. Tudi če bi tako željo napisal dedku Mrazu, v resnici ne bi verjel, da je mogoče, da me kdaj osreči pismo redarja. Čudeži se dogajajo.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.