Ponedeljek, 15. 5. 2017, 0.05
7 let, 1 mesec
Peš na morje, v sanjah pa na Vanavano
Nikoli ne bom pozabila, kako nas je učiteljica na začetku četrtega razreda osnovne šole navdušeno vprašala, kje smo preživeli počitnice, in sem ji jaz (malo manj navdušeno) odgovorila, da smo šli peš na morje. Ker smo šli res – nekega jutra sredi avgusta smo se s še eno noro družino odpravili izpred naše hiše v Ljubljani in osem dni pozneje primaširali v Koper.
Odkar so otroci stari toliko, da lahko hodijo vsaj dve uri v enem kosu, kujem načrte, ki so na las podobni tistim, ki so jih moji starši uresničili pred dobrimi 30 leti. Vključno s fantazijo o otoku Vanavana.
S seboj smo tovorili vse od šotorov in spalnih vreč do džezve in ponve, ki sta bili navezani na očetovem nahrbtniku neslutenih razsežnosti. Tudi tega seveda ne bom nikoli pozabila. Pa ne zato, ker bi se mi takrat zdela nepozabna dogodivščina, bolj mi je šlo na živce, da smo bili v mojih očeh edina družina na vsem širnem svetu, ki počitnic ni preživljala v nabasanem kampu sredi Istre.
Namesto tega smo s starši, ki so med potjo na veliko fantazirali o tem, da bodo nekoč šli na otok Vanavana, prehodili več kot 100 kilometrov. Še dobro, da smo šli vsaj nazaj z vlakom. Veliko sošolk in sošolcev mi ni verjelo. Tisti, ki so mi, pa so se režali na vse pretege in razkladali o obmorskih promenadah, terasa bendih, stojnicah s kitajsko robo in lunaparkih, v katerih si lahko, kolikor hočeš.
Skoraj konec me je bilo od hrepenenja po takšnih "navadnih" počitnicah. Takrat, ko so moji sošolci počeli vse tiste prijetne reči, smo mi v gosjem redu korakali čez Črni kal ali pa na črno prenočevali sredi prostranih travnikov slovenske Primorske. Začelo se je pa tako ali tako s tem, da smo se izgubili že na poti proti Vrhniki in prvič prespali na hribčku, s katerega si, če si se malo potrudil, lahko videl dimnik domače hiše.
-> Natan za predsednika
-> Nisem dovolj skrbna mama
-> "Mami, pri angleščini sem se smejau in nagajau. Podpis:"
-> Kaj bo z našimi otroki: množilnik ja, dvojina ne
Dopust bo v Beli uvali. Kje pa drugje?
Takrat sem sklenila, da svojih otrok, če jih bom kdaj imela, ne bom niti v sanjah silila v kaj takega. Ker je že to, da moraš o tem, kako si pešačil na morje, namesto da bi se s prijatelji preganjal po plaži, pripovedovati pred vsem razredom, nekaj, kar si človek zapomni za vse življenje. Da o samem pešačenju po žgočem soncu sploh ne govorimo. Sklenila sem tudi, da bomo z družino počitnice preživljali v Beli uvali in se imeli čudovito. Tako kot vsi normalni ljudje.
Dobrih 30 let pozneje
Odkar so otroci stari toliko, da lahko hodijo vsaj dve uri v enem kosu, kujem načrte, ki so na las podobni tistim, ki so jih moji starši uresničili pred dobrimi 30 leti. Vključno s fantazijo o otoku Vanavana.
Svoje otroke ves čas nekam ženem. Precej hodimo v hribe, kar so zanje sicer poti "v brez zveze". In to skoraj vsak teden, kar je res grozno. Nič pametnega za povedati. Razen ob redkih izjemah, kot je bila tista, ko nas je rešil helikopter. Ampak na koncu je bilo brez zveze tudi to, ker so oni trije vseeno morali dol peš.
Za poseben uspeh si štejem, ker sem za pozimi našla vsaj eno aktivnost, ki nam je vsem všeč. Pa čeprav vključuje tudi hribe. Letošnja zima je minila hitreje kot prejšnje, ker smo bili kar naprej na smučkah. Smučali smo 20 dni, približno 800 kilometrov vsak. Besedne zveze "brez zveze" pa skoraj ni bilo slišati.
Pa svojo različico Bele uvale, kamor se vsako leto radi vračamo, smo tudi našli že pred leti.
Naš raj na Zemlji
Zaliv, kamor hodimo na morje, ni najlepši kraj na svetu, ampak manj je itak več.
Plaža, iz katere štrlijo trije pomoli, je zabetonirana. Klančina, po kateri se spustiš v morje, je poraščena z algami, da drsi. Na drugi strani zaliva razpada nekdanji mladinski dom, od njega se na obe strani vrstijo grde novodobne vile.
Lunapark so samo otroške sanje. Najbližji minidisko je nekje daleč na celini. V bližnji vasi ni stojnic. Tudi škampov ne. To nas ne moti, ker lahko nočni ulov kupiš od lokalnega ribiča na pomolu, svežo zelenjavo pa v kombiju, ki vsako jutro pripelje kar v kamp. Lastnica kampa prodaja odlično olivno olje. Trgovina je na peš, takšna čez pult. Še pred nekaj leti je prodajalka, ko si vstopil, sedela v kotu, kadila čik in brala Glorio. Skoraj ničesar nimajo, le kruh je vsak dan svež.
Mrzlo pijačo in sladoled dobiš v nekdanji diskoteki, ki je zdaj Caffè bar Jadranka. Upravlja ga lokalna poljoprivredna zadruga. Tako kot pošto, ki je odprta eno uro na dan. V baru imajo skajaste stole, balinplac v senci, na nekdanjem plesišču pa mizo za pingpong in sezonske kelnarje, ki sanjajo.
Edino znamenje sodobnega časa sta občasno delujoč wifi in odlično pivo iz majhne pivovarne v Zagrebu. Nihče ne ve, kako je našlo pot v ta zaliv. Kot tudi ne, kako je mogoče, da steklenica stane manj kot dva evra. Ob 11h zvečer zapirajo, ampak te nihče ne meče s terase. Na zalogo prinesejo tri runde, pospravijo pa zjutraj, ko spet odprejo.
Ostane nam Vanavana
Enkrat svoje otroke zagotovo zvlečem peš na morje, ker res ni treba, da se jim ves čas dogaja samo tisto, kar jim je všeč. Našim staršem je bilo to veliko bolj jasno, kot je danes nam.
Na Vanavano – to je nenaseljen otok v francoski Polineziji, ki meri dobrih šest kvadratnih kilometrov in ima v sredini čudovito turkizno laguno, še nihče ni šel, ampak to še nič ne pomeni. Ker gre pravzaprav za simbolni cilj, ki se prenaša iz roda v rod.
Zame ostaja pomembna ideja o tem, da greš na morje lahko tudi peš. Čeprav bo do našega zaliva pa res malo daleč.
1