Ostati lačen in norčav

Danes je med drugim svetovni dan duševnega zdravja in ob tej priložnosti nas inštitucije, ki se z duševnimi težavami poglobljeno ukvarjajo, opozarjajo, da se nam ne piše prav dobro. Družba se pospešeno stara in starejši čedalje pogosteje iščejo pomoč pri zdravniku zaradi organskih duševnih motenj in depresije. Med aktivnim prebivalstvom "uspešno" razsajajo shizofrenija in shizotipske ter blodnjave motnje. Pregovorna slovenska ljubezen do alkohola terja davek tudi v duševnem zdravju.

Čedalje več deklet se že pred puberteto spopada z motnjami prehranjevanja, marsikateri se jih ne uspe rešiti niti do zrelega ženskega obdobja. Fantov se toliko raje loti shizofrenija. Na splošno pa v Sloveniji najraje obolevamo za depresijo in raznimi tesnobami. In, seveda, še ena stvar, s katero se res ne moremo hvaliti pred drugimi: zelo marljivi smo v izvajanju samomorov.

Kaj se torej dogaja – je naša morala res tako na psu, ali nas hoče medicina, bolj specifično psihiatrija in z njo tesno povezan del farmacevtske industrije, le še bolj vplesti in iz nas vzgojiti nove porabnike rešilnih storitev ter izdelkov? Resnica je kot vselej nekje vmes. Vsak izmed nas vsaj bežno pozna vsaj koga, ki ima z duševnim zdravjem resnejše težave in potrebuje strokovno pomoč; v življenju smo tudi spoznali vsaj koga, ki je uspešno storil samomor. In vsi poznamo veliko drugih, ki uživajo alkohol v pretiranih količinah – če že tega ne počnemo sami.

Psihiatrična doktrina pravi takole: če v dveh tednih "skoraj vsak dan" opaziš, da si žalosten, potrt, brezvoljen oziroma da si izgubil zanimanje in veselje za večino vsakdanjih opravil, si že resen kandidat za pravega depresivca. Še posebej, če pretiravaš pri prehrani, imaš težave z nespečnostjo oziroma zaspanostjo, pomanjkanjem energije, razdražljivostjo, občutkom manjvrednosti, delovno uspešnostjo in tako naprej. Kolikor (pravilno) opazujem ljudi okoli sebe, pa tudi kolikor se pogovarjam z njimi o njihovih težavah, bi lahko sklepal, da smo tako ali drugače že vsi depresivni. Ne (občasno) depresivno razpoloženi, ampak kar konkretno depresivni. Živimo pač v takšnih časih. Domnevno je vsak izmed nas neponovljivo bitje, vsi smo neki izjemni individualisti, v resnici pa si nihče ne upa več misliti s svojo glavo.

Domnevno smo polni energije in ustvarjalnega zanosa, v resnici smo utrujeni od vsega dobrega in otopeli. Ne spomnim se, da bi pred dvajsetimi leti na ulicah videl sploh kakšno bulimično, anoreksično dekle. Od kod so se naenkrat vzela? Verjetno so zrasla iz tistih globalnih, vse preplavljajočih medijskih zgodb o trenutnih modnih zapovedih, kultih večne mladosti in obveznem "sex appealu", zgodb, ki so uniformirale možgane vseh po vrsti. Demoni v možganih nikoli ne počivajo in izbire ni: ali plavaš s tokom in se samožrtvuješ ali izstopiš in se osamiš. Ali anoreksija ali depresija.

Reči želim le to, da je duševno zdravje konec koncev le druga plat stanja duha; ne le v Sloveniji. Če demoni niso prehudi, alternativa še vedno obstaja. Tako kot je dejal človek, katerega smrt v teh dneh obžaluje ves svet: Ni razloga, da ne bi sledili svojemu srcu. Ko je že pričakoval smrt, je rekel tudi: Vaš čas je omejen, ne zapravljajte ga s tem, da živite življenje nekoga drugega.