Omama rdeče preteklosti

Ne gre (zgolj) za običajno obujanje spominov na dobre stare čase, kar je sicer dokaj pogosta človeška lastnost. Ljudje se namreč marsikdaj z naklonjenostjo spominjajo preteklih časov, ker so bili takrat pač mlajši, bolj zdravi, bolj polni upanja in energije. Vendar pa je razširjenost pozitivnih sentimentov do režima, ki je obstajal do leta 1990, njegove ideologije in njegovega voditelja J. B. Tita, vse prej kot plod individualnih življenjskih zgodb. Če bi bila, potem bi ta nostalgija sčasoma zamrla oz. postala vedno bolj obskuren družbeni pojav, ki bi zadeval zgolj peščico ostarelih revolucionarjev. Vendar ni tako. Nasprotno, v zadnjem času je ta pojav v izrazitem vzponu. Tako so bili simboli, kot so rdeča peterokraka zvezda, srp in kladivo ter podobe komunističnih voditeljev, stalni spremljevalci t. i. ljudskih vstaj. In med nosilci teh simbolov je bilo veliko mladih, takšnih, ki jih na te čase ne vežejo nobeni osebni spomini in izkušnje. Poveličevanje nekdanjega režima je tako nekaj, kar je sistemsko generirano. Spada v širši kontekst obvladovanosti ključnih družbenih področij s strani tranzicijske levice. Posledica tega je izrazita prevlada levičarstva, ki se pogosto izraža na zelo radikalen način. Na nekaterih področjih je ideološko enoumje celo večje, kot je bilo ob koncu 80. let prejšnjega stoletja. Širijo ga nekateri osrednji mediji, v katerih lahko pridejo do besede zgolj ljudje, ki udrihajo čez kapitalizem, neoliberalizem, desnico in nasploh vse, kar ne spada v socialistični mentalni okvir. Širi ga tudi izobraževalni sistem, predvsem tiste ustanove, ki usposabljajo bodoče ustvarjalce javnega mnenja. Na eni od njih so letos v počastitev t. i. dneva mladosti organizirali študentski izlet v Titov Kumrovec (z javnimi sredstvi, kakopak). Ker naj bi, kot so dejali organizatorji, prispeval k spodbujanju kritične misli. Kako naj bi romanje v rojstni kraj nekdanjega komunističnega diktatorja in udeležba na dogodku, namenjenem njegovemu malikovanju, prispevala h kritičnemu potencialu študentov, pa vedo samo oni. Razen če kritičnost ni razumljena kot sinonim za jugonostalgično ponavljanje obrabljenih levičarskih parol. V ta kontekst spada tudi v zadnjem času intenzivno propagiranje t. i. demokratičnega socializma. Kako naj bi bil videti v praksi, pa je zadnjič nakazal intelektualni ponos slovenske levice Slavoj Žižek, ko je tistim, ki ne podpirajo grške ultralevičarske stranke Siriza, namenil mesto v gulagu.