Oko za oko

Ko sem se zgražala nad zadnjimi posnetki okrvavljenega Gadafija in nad tem, da so jih objavili čisto vsi mediji, kot da se ne zavedajo, da s tem praskajo po dnu človečnosti, se mi je večina smejala. Saj je samo kadaver, saj je vendar ubil strašno veliko ljudi, saj je bil vendar tiran, saj je vendar uničeval življenja, saj si je to vendar zaslužil. Jaz pa še vedno mislim, da ni prav, ker preprosto ne verjamem v oko za oko. Ne verjamem niti v drugo lice, a na srečo smo tako napredni, da poznamo tudi druge poti. Napredni, hja …

Vzorec oko za oko prakticiramo že od pradavnine, pa se še vedno nismo naučili ničesar. No, le kako bi se – kaj je v nasilni smrti med množico tako bolj narobe kot v načrtovani smrti z injekcijo, ki ti jo je prisodilo sodišče? In vendar se imajo države, ki ne podpirajo kazni s smrtno obsodbo, za bolj "civilizirane". Koliko pa smo civilizirani mi, ki sedimo doma na kavču in na vseh televizijskih kanalih z novicami spremljamo zakon množice v Libiji ter se kregamo o tem, ali so poslednje fotografije razmesarjenega diktatorja nekaj, kar si zasluži objavo v največji resoluciji na vseh spletnih portalih in dnevnikih? To ni neko neolepšano prikazovanje realnosti, ker si "naši gledalci to zaslužijo", ker "si upamo prikazati resnico". To je mrhovinarstvo in nič drugega.

Tudi novice danes očitno določa zakon množice. Še nacionalka, od katere sem pričakovala neke standarde, je objavila Gadafijevo fotografijo in si vest oprala z opozorilom, da gre za nazorne posnetke. A bejž no? In zato naj bi ljudje pogledali stran? Ker smo pač tako znani, da se nikoli ne oziramo za prometnimi nesrečami, grozljivk ne gledamo, ker nas prestrašijo, resničnostnih oddaj, v katerih jedo pajke, pa prav tako ne, ker se nam to gabi? Razumem, da se večina medijev utaplja v želji po senzacionalizmu, plezajo po polomljenih telegrafskih drogovih, da bi bolje ponazorili uničujočo moč narave, manjše nesporazume napihujejo do neskončnosti, z mikrofonom zasledujejo starše isti dan umrlega najstnika, predvajanje "off the record" zadev pa je za nekatere že stalna praksa. Razumem, da imajo nekateri mediji gumijasto hrbtenico, ki se uklanja številu ogledov, a ne razumem, ko isto počne nacionalka. Kaj ni ključna prednost te hiše ravno to, da ima neke standarde? Očitno sem nepopravljivo naivna. Pričakujem, da znajo mediji razmišljati trezneje od množice in da ohranijo svojo etiko tudi takrat, ko se vse meje zabrišejo. In še posebej takrat! Kje je meja? Če mislijo televizije in časopisi tekmovati s spletom na tak način, potem se resnično sprašujem – kje je meja?

A vrnimo se h Gadafiju, diktatorju, zločincu in tistemu na pol mrtvemu človeku sredi javnega linča, ki vas je prejšnji teden gledal z vseh naslovnic. Strah me je ljudi, ki gledajo tovrstne naslovnice in ne občutijo ničesar. Bolj surovo kot realnost buta v nas, bolj smo otopeli. Ne dvomim, da sta Gadafijeva smrt in način smrti služila svojemu namenu trofeje in opomina, a to ni bilo zadoščenje za vse ljudi, ki so trpeli pod njim. Zadoščenje naj bi iskali na sodiščih, ki razglasijo krivdo in kazen, ne zakon množice in posmrtno poniževanje na tisoč in en način prek vseh medijskih kanalov, kar jih je. Nečemu podobnem smo bili priča tudi pri Huseinu; posnetek njegove usmrtitve (ki mu jo je res določilo sodišče), so vrteli do onemoglosti, tako kot posnetke njegovega zdravniškega pregleda, ko so ga izbezali iz ne vem katere luknje že. Spomnimo se, kakšen vik in krik so zagnali Američani, ko so Iračani prikazovali trupla mrtvih ameriških vojakov. Kršitev konvencije gor in dol, jok in stok. Potem pa najdejo Huseina in njegovo usmrtitev predvajajo do onemoglosti. Aja, saj res, on je bil "bad guy", vse je dovoljeno.

Ampak ni. Bedasto kot se sliši ima tudi vojna svoja pravila. Zaradi teh pravil trenutno poteka ne vem koliko sojenj na haaškem sodišču. Civilizacijski napredek bi moral biti viden predvsem pri tem, kako se obnašamo do sovražnikov, ali kako reagiramo na ljudi, ki so prekršili osnovno pravilo človečnosti: nihče nima pravice vzeti življenja. Civilizacije so se oblikovale z in ob vojnah, koljemo se že skozi vso zgodovino in vendar se imamo za pametnejše, naprednejše in bolj civilizirane, medtem ko sedimo doma na kavču in gledamo posnetke drhali, ki je nasilno pokončala diktatorja in vse skupaj še dokumentirala z naprednimi tehnološkimi pripomočki. Napredni smo, ni kaj. Naslajamo se in paradiramo trupla, kot da lahko tako še bolj ponižamo človeka, ki je umrl. Trupla pa ne moreš razčlovečiti. Razčlovečimo lahko samo sami sebe.