Od mreže v glavi do zamreženih oken

O mrežah v glavi Ta teden mi je profesorski kolega pripovedoval nekoliko komično zgodbo o študentu, ki se je z zdravniškim opravičilom prišel dogovarjat za nadomeščanje seminarskih vaj, na katerih je bil odsoten. Potem je profesor s pogledom v računalnik ugotovil, da je bil študent na vajah prisoten, in nato našel tudi podpisane liste, ki so prisotnost neizpodbitno dokazovali. Študent mu je zatrdil, da se za ponarejanje podpisov ni z nikomer dogovoril, ampak je očitno šlo za spontano prijateljsko uslugo – nekakšno obliko kolegialnega mreženja. Potem je profesor na koncu naslednjih vaj vzel podpisane sezname študentov in z branjem imen po vojaško preveril navzočnost podpisanih. Spet je bilo na seznamu nekaj fantomskih imen in kolega je študente opozoril, da je ponarejanje podpisa (ali moderno: kraja identitete) kaznivo dejanje, pri katerem je mogoče s preprosto forenzično analizo črnila tudi dokazati povzročitelja. Ta bi moral biti na koncu postopka izključen s fakultete. Morda se zdi komu kazen pretirana, a dejstvo je, da ni organiziranega civilnega sistema, ki bi deloval ob predpostavki, da ljudje lažejo, ponarejajo podpise, delajo neresnične zapisnike in dokumente. Če ni samoumevno, da ljudje ne lažejo in ponarejajo, so zaman vsi sodobni sistemi nadzora kakovosti in preostaneta le čipiranje in vojaški nadzor. Sloni in čajne žličke Manj komična so bila prejšnji teden nadaljnja razkritja v aferi z evtanazijo na nevrološki kliniki. O domnevni evtanaziji je namreč večji del tistega tedna vedela kopica zdravnikov in medicinskih sester, pa so se na vsakodnevnih strokovnih sestankih kolektivno pogovarjali o čajnih žličkah namesto o slonu, ki je vsem na očeh lomastil po intenzivnem oddelku – nekako tako bi to opisali Angleži. O incidentu namreč ni bilo niti črke v zapisnikih in formularjih izrednih dogodkov! In če bi bil ta neizgovorjeni kolektivni konsenz, da se o zadevi molči, uspešen, bi na oddelek lahko v naslednjih mesecih prišla kakršnakoli komisija za kakovost, pa bi bili člani komisije zadovoljni in celo vzhičeni, ker bi na oddelku našli vestno zabeleženo vsako odstopanje temperature hladilnikov za tri leta nazaj in bi lahko tudi za pet let nazaj preverili, ob kateri uri je čistilka očistila stranišče in koliko minut zatem je začela razkuževati kljuke na hodniku. O domnevnem uboju, čeprav vsem na očeh, pa ob tem ne bi izvedeli nič, ker v tabelah za temperature hladilnikov pač ni take rubrike. In tudi tu velja isto kot v prejšnji zadevi s študenti: če ni samoumevno, da ljudje govorijo in zapisujejo resnico, so zaman vsi sodobni sistemi nadzora kakovosti. Ni organiziranega civilnega sistema, ki bi deloval ob predpostavki, da se ljudje kolektivno sprenevedajo in molčijo o slonih, ki vsem na očeh lomastijo naokoli. Mreže v glavah, mreže čez oči Ob tem ne bom nič novega povedal z ugotovitvijo, da je prijateljska mreža tisti sistem, na katerega se Slovenci tradicionalno zanesemo bolj kot na vsako formalno institucionalno ureditev. Te mreže imamo v glavi, še preden se jih sploh zavedamo, in jim prav zato slepo, neredko celo za lastno korist, sledimo. Opisano študentsko ponarejanje podpisov je očiten dokaz nagonske, slepe pripadnosti mreži v lastni glavi, saj je bil ponarejevalec celo tako nemaren, da o "uslugi" sploh ni obvestil sošolca in ga je s tem pravzaprav spravil v hudo zadrego. Ponarejevalec je svojo uslugo delal torej iz na videz povsem altruističnih motivov, brez pričakovanja konkretne protiusluge. V resnici svojega dejanja niti ni naredil zaradi sošolca, ampak zaradi lastnega (samo)potrjevanja mreženja in varnosti v lastni glavi – biti del kolektivistične mreže je slovenska eksistenčna potreba. Zaradi nevrotične potrebe po kolektivistični pripadnosti smo Slovenci sistematično navijaški tudi v primerih, ko od družbenega in političnega navijanja nimamo koristi, ali pa imamo od tega celo škodo. Ob očitnih milijardnih krajah in tajkunizacijah levih omrežij je mnogo izrazito razgledanih in pametnih levičarjev svojo mrežo v glavi razpelo tudi čez svoje oči. Podobno velja tudi za desna omrežja. In če je bilo kaj preočitno dokazano, so z ene in druge strani letela pojasnila, da so nasprotniki delali enako ali še bolj na veliko in grobo. Od mrež čez oči do prijateljskega centra(lizma) A ignoriranje institucionalnih pravil in sistemov na račun prestrašenega vaškega mreženja je že zdavnaj tudi del našega političnega sistema – ne tistega, zapisanega v zakonih in ustavi, ampak tistega zaresnega, ki ga dejansko živimo. Osnov takega družbenega in političnega obnašanja smo se navadili že v socializmu, kjer so bili samoupravni zakoni in sistemska pravila upravljanja socialistične države napisani zgolj zato, da smo se otroci o njih učili pri pouku samoupravljanja v šolah. V tistih učbenikih je bilo vse logično in idealno zasnovano, od delavca pri stroju do Tita in od Tita nazaj do delavca. V praksi pa je sijoča in spolirana pravila političnih in družbenih institucij nadomeščal mnogo bolj življenjski in fleksibilen sistem političnega kadriranja in prijateljskega centralizma – vsi družbeni odločevalci so morali imeti nenehno občutek, da so vsi skupaj "naši" in dobromisleči in se lahko brez težav dogovorijo o čemerkoli – brez vnaprejšnjih pravil in omejitev. Poudarjam: brez pravil in omejitev! Kadar je ta občutek ubranosti kaj zmotilo, je sledilo obdobje frakcijskih bojev, po katerem so spet vsi, ki so ostali, postali ubrano "naši". Z nastankom demokracije se je tradicija ignoriranja institucionalnih pravil nadaljevala, saj so že izurjeni ignoranti morali le ignorirati nova, nekoliko drugačna pravila in zakone, ki jih podobno kot nekdanje itak nihče ni bral. Sistemov ne reformiramo, ker v sisteme itak ne verjamemo Zakaj bi torej politična skupina, ki pride na oblast, sploh zapravljala ogromno energije za reforme sistemov, ki bi jih na vsakem koraku in posebej pred mediji razbijali populisti tako v opoziciji kot v koaliciji? Zakaj, res, če pa se dejanska politika tradicionalno že 70 let izvaja s kadriranjem naših in dobromislečih na strateška mesta. Zakaj se truditi s spreminjanjem pravil, če je naš edini politični sistem dogovorni, kadrovski in prijateljski centralizem? In odločujoči v politiki so kronično prepričani, da bi tak sistem tudi v resnici idealno deloval – če bi bili samo naši in dobromisleči na ključnih mestih. Celo v tako nelogičnemu sistemu, kot je pri nas zdravstveni, s pravim kadrovanjem ne bi bilo na primer več moteče, da delovne dolžnosti, pristojnosti in odgovornosti niso razporejene tako, da bi bili ljudje lahko iniciativni, operativni in bi se hkrati njihove osebne koristi v čim večji meri pokrivale s koristmi, ki bi jih od njihovega dela imele njihove ustanove in pacienti. Če bi namreč v zdravstveni sistem namesto reform na ključna mesta razporedili same naše in dobromisleče, potem kljub nelogični institucionalni ureditvi naše zdravstvo ne bi bilo več fliper, v katerem se funkcije, kompetence, pooblastila in denar nepovezano poganja med različnimi deležniki, od ministrstva do ZZZS in bolnišnic pa od zdravstvenih domov do županov, ki jih imajo v lasti. Saj bi se, če bi bili vsi naši na ključnih mestih, lahko dobili na skupnem sestanku in zadeve uredili. Reforma in kitajski jezik Praktični slovenski politik torej razmišlja tako: če bi bili na ključnih mestih v zdravstvu vsi naši in dobromisleči, ne potrebujemo reforme, ker se lahko vsi skupaj dogovorimo kot prijatelji in skupaj vodimo naš ljubi centralistični sistem upravljanja zdravstva podobno kot marsikje, kjer zdravstveni centralizem povsem deluje dobro. In marsikje deluje. A seveda ne pri nas, ker imamo namesto preprostega centralizma polno nekih vmesnih institucij z nelogičnimi kompetencami in opravili, zaradi katerih se centralistična odgovornost razprši, socializira, postaja nesledljiva in izgubljena. Zato nekateri stalno nergajo, da bi bila v zdravstvu potrebna institucionalna reforma, ki bi na novo določila jasna pravila odgovornosti in kompetenc. A če je v naši družbeni naravi, da institucionalnih pravil itak ne upoštevamo, je z vidika praktičnega politika lažje pustiti sistem kar na miru in spremembe usmerjati s prijateljskimi kadri. Sistem pa naj postaja vedno bolj podoben kitajskemu jeziku, ki ga že tisoč let zapisujejo z enakimi znaki, izgovarjave zapisanega pa so se v tem času že neštetokrat spremenile. Prava ideja: prijateljsko kadriranje namesto reform! A nič ni popolno. Nadomeščanje institucionalne reforme s prijateljskim in dobromislečim kadrovanjem ima kljub prednostim nekaj pasti. Kot prvo, se z nadaljevanjem zdajšnjega sistema že neposredno odločamo za nadaljevanje državnega zdravstvenega centralizma, ki ga je v optimalnih razmerah resda mogoče narediti bolj funkcionalnega. A dolgoročno bo tak zdravstveni sistem razvojno zaostajal in ustvarjal več stroškov za zdravljenje v tujini ter manj domačih zaposlitev in dohodkov, kot bi jih lahko. Zato bi bilo prav, da politika tako odločitev ubesedi in jo ljudem sporoči, namesto da odločitev skriva v molku. Kot drugo, se v vsakem idealno zamišljenem in dobromislečem scenariju reformiranja zdravstva brez reforme vedno najde kakšen fakin ali, bog ne daj, zavarovalniški ali občinski pravnik, ki zunaj dobronamernega konsenza istomislečih premeša karte tako, da dobromisleča, a nikjer zapisana reforma zastane in potem nihče sploh ne zna razložiti, kaj je zastalo in kaj je narobe, saj nikjer sploh ni zapisano, kaj bi bilo prav. In potem opazovalci dobijo vtis, da se z reformami nič ne dela, čeprav se v resnici neprestano, 24 ur na dan, nekaj dela. Od mreže v glavi do zamreženih oken je le korak In kot tretje, posledica kadrovskega namesto institucionalnega reformiranja je vedno večji odklop družbe od spoštovanja zapisanih pravil, zakonov in družbenih institucij, ki so v urbanem svetu osnova družbene organizacije in medsebojnega zaupanja. Kultura prijateljskega centra(lizma) namesto političnih prizadevanj za spremembo institucionalnih pravil utrjuje zakulisni kolektivizem, ki smo ga Slovenci zaradi tradicije že itak polni, saj nas navdaja s kolektivistično varnostjo, odklopljeno od naših lastnih občutkov, osebne morale in vesti. Dobronamerni kolektivizem je opoj, v katerem človek, zavit v varno mrežo brez lastne duše, volje in pravil, spregleda tudi največje moralne alarme, če se jih po neizrečeni kolektivni volji odločijo spregledati tudi njegovi bližnji. Prijateljski kolektivizem je zato bližnjica v moralno razbito, avtoritarno družbo – morda niti ne tistih oblastnikov, ki z najboljšimi nameni tlakujejo tovrstne spremembe. A za njimi bodo na isti parket stopili naslednji in po svoje uporabili vzpostavljene poti. Od mreže v glavi do zamreženih oken pa je le korak.