Od Matkurje do Siola: 20 let mojega spletnega življenja

Najbrž prek spleta počnete še kaj drugega, denimo kaj kupujete, kaj pregledujete, se o čem poučujete, s kom debatirate itn. Se spomnite tudi tega, kdaj ste začeli redno uporabljati spletni univerzum? Glede mene, v teh dneh mineva ravno 20 let, odkar sem si doma priklopil prvi modem in se povezal s to "informacijsko avtocesto", po kateri se od takrat redno vozim vse do danes. Ena od prvih strani, ki mi je ostala v spominu še iz tega obdobja, je bila stran Matkurja, nekakšen prvi slovenski internetni imenik, ki je beležil pojav novih spletnih strani na razne teme in ki je pred nekaj meseci tudi beležil dvajsetletnico svojega obstoja. Spomnim se, da smo se z lastniki blagovne znamke in ilustratorjem Tomažem Lavričem takrat dogovorili in Matkurjine simbole tiskali na naše majice, da bi jih prodajali, saj smo mislili, da bo šlo za neke vrste nove nacionalne simbole. Pri tem je naš oblikovalec ime strani, ki je takrat gostovala še v okviru Instituta Jožef Stefan, zapisal povsem narobe, po poševnicah in pikah v spletnem naslovu je brez potrebe dodajal presledke, kako črko celo izpustil itn., kar zgodovinsko gledano govori o tem, kakšna novost je bil takrat še splet v naših krajih. Posel s tistimi majicami ni bil kaj prida, splet pa je rasel in rasel. Zgodilo se je marsikaj, od Googla do Wikipedije, od IMDb-ja do YouTuba ter raznih novičarskih portalov, čeprav pa v poplavi spletnih strani obstaja le nekaj takih, ki tako ali drugače neposredno vplivajo na moje življenje. Vse se gibljejo v trikotniku knjige/filmi, tek in potovanja. Ker se mi je iz vsake uspelo nekaj naučiti, sem se odločil, da vam jih predstavim malo drugače. Boxofficeguru Spletna stran, ki jo redno spremljam najdlje od vseh, če se prav spomnim, od začetka leta 1997, je oblikovno še vedno povsem enaka kot pred 17 leti. Gre za spletni portal, ki ga ureja in zanj piše en sam človek, Gitesh Pandya, Američan indijskega porekla. Ta simpatični asket prek spleta zainteresiranim bralcem posreduje informacije o filmih, ki vsak teden prihajajo na spored v ameriške kinodvorane, zraven pa dodaja napoved njihovih prihodkov v kinu prek vikenda. Napovedi pozneje sledi evalvacija dejanskega dogajanja. To spletno stran spremljam dvakrat tedensko, najprej v petek, ko guru napiše svoje napovedi in jih tudi argumentira, potem pa še v nedeljo zvečer, ko postreže z rezultati. Nekajkrat se z njegovimi izračuni nisem strinjal in napisal sem mu pismo, na katero se je takoj odzval in obširneje pojasnil svoja razmišljanja. Leta 1999 je bila ustanovljena širše zastavljena stran boxofficemojo.com s podobno, vendar veliko bolj raznoliko vsebino. Pred petimi leti, leta 2008, jo je prek svojega filmskega portala IMDb kupil Amazon. Ravno zato se mi zdi stran boxofficeguru.com še toliko bolj fascinantna, saj Gitesh Pandya s svojim konciznim besedilom in železno disciplino še vedno zlahka konkurira korporativno financirani konkurenci. Nauk te strani: če je človek pravi, je lahko sam uspešen tudi proti korporaciji. Amazon Seveda gre za zelo strogo organiziranega giganta, prek katerega sem prvi nakup izvedel spomladi leta 1999, ko je izšlo nadaljevanje sage o Hannibalu Lecterju z naslovom Hannibal. Dober teden po naročilu je pozvonilo na domača vrata in striček Amazon mi je uspešno dostavil svojo prvo pošiljko. Od takrat je Amazon skoraj neskončno razširil svojo ponudbo in tam lahko, z malo pretiravanja, kupite praktično vse, od igle do letala. A to sploh ni razlog, da sem to stran uvrstil v ta svoj izbor. Kar me fascinira pri njihovi ponudbi knjig, je to, da je Amazon izjemno dobro omrežen tudi z raznimi knjigarnami, ki prodajajo knjige iz druge roke – torej antikvariati. Moj priljubljen konjiček je iskanje knjig, ki niso več v redni prodaji, znotraj nabora teh knjigarnic. Cene starih knjig so lahko tudi precej zasoljene, a na tistem, dražjem koncu, mene seveda ne boste našli. Obstaja pa tudi dolgi rep teh starih knjig, neskončen izbor kakovostnih leposlovnih in stvarnih knjižnih naslovov, ki stanejo od enega centa do nekaj evrov. Ko sem pred nekaj leti prvič naletel na te cene, sem mislil, da gre za napako, zato sem reč preizkusil že iz firbca. Delovalo je, poleg enega centa, kolikor je stala knjiga, so mi zaračunali zgolj še nekaj funtov za poštnino. Od takrat naprej vedno preverim, če pri želeni knjigi morda obstaja tudi njena rabljena in cenejša različica. Pred nekaj tedni pa se mi je zgodilo še nekaj zanimivega: v pošiljki iz angleškega Amazona, kjer naj bi bile tri knjige, je bila ena sama. Preostali dve sta se izgubili neznano kam, čeprav sta bili napisani na dobavnici. Nekaj dni sem še počakal, če bosta prišli z zamudo, ker pa se to ni zgodilo, sem neko soboto zvečer začel brskati po strani, da bi našel kontakt, kamor bi se lahko pritožil. Poslal sem jim pismo s kratko obrazložitvijo, kaj se je zgodilo. Res me je intrigiralo, kako se bodo odzvali. Odgovor je prišel že čez nekaj ur, v soboto ponoči. Personalizirano pismo se je opravičilo za nastalo situacijo in morebitne neprijetnosti, ki sem jih bil deležen, hkrati pa so mi sporočili, da so že začeli postopek za vrnitev plačanega denarja na mojo kreditno kartico (naslednji izpis je pozneje potrdil, da se je to res zgodilo že naslednji dan). Bil sem šokiran nad hitrostjo in prijaznostjo njihovega odziva. Nobenih dodatnih dokazil, da nisem prejel naročenih knjig, ni bilo treba prilagati, verjeli so mi na pisano besedo. Nauk te strani: spoštuj svojega kupca, ne glede na to, kako velik si. Garmin V življenju sem imel že nekaj tekaških ur. Oče je prisegal na Polar, zato smo najprej tekli z urami te znamke, pozneje sem začel uporabljati Suunto, s katerim se nisem najbolj znašel, a sem ga uporabljal naprej, saj sem ga dobil od žene za rojstnodnevno darilo. Potem pa je pred nekaj leti začel vse bolj aktiven postajati Garmin. Najprej je ponujal atraktivne ure brez vgrajenega GPS-sistema, kar ni predstavljalo neke posebne prednosti, no, pred časom pa je potem predstavil cenovno ugodno uro, pri kateri je GPS-povezava ob polni bateriji delovala kar osem ur. Seveda sem izkoristil prvo priložnost in uro ob naslednjem rojstnem dnevu kupil ženi. Ker je ni veliko uporabljala, sem si jo nekajkrat nataknil sam. Po teku to uro najlažje napolniš tako, da jo prek kabla, ki ima na eni strani USB, na drugi pa nekakšnega krokodilčka, ki ga pritrdiš na uro, priklopiš na računalnik. Ko sem to nekajkrat naredil, mi je žena svetovala, naj si, tako je prebrala v navodilih, na Garminovi strani naredim še svoj osebni profil, s katerim lahko lažje spremljam pretečene rezultate. Seveda sem bil proti. Ni se mi ljubilo ukvarjati še s tem, že s tekom sem imel dovolj težav, spletnim profilom pa sem se večinoma izogibal, vključno s Facebookom. A vse skupaj je bilo videti tako preprosto – poleg tega je bila tudi ura že priklopljena na računalnik, kjer se je polnila –, da sem nekoč res poskusil. In ja, to počnem še danes. Garminova spletna aplikacija je pač tako uporabniško prijazna in mi daje toliko različnih podatkov ter možnosti primerjav med raznimi teki po isti progi, da zdaj po teku prav z veseljem sedem k računalniku in še tam pregledam, kaj se mi je dogajalo na moji tekaški poti. Ob tem se mi spet napolni tudi moja ura. Odveč je seveda pripomniti, da sem si prav tako uro, ravno zaradi pregledne spletne strani, kmalu po prvi sposojeni uporabi kupil tudi sam. Nauk te strani: včasih je primerna spletna stran, ki ustrezno dopolnjuje kak fizični izdelek, celo pomembnejša od izdelka samega. Booking V naši družini že dolgo časa ugotavljamo, da ima slovenski turizem težavo. Nekajkrat letno se namreč odpravimo v kako slovensko alpsko dolino ali pa domače toplice za čez vikend in vedno imamo težavo z rezervacijo prenočišča. Ko pokličeš tja, ponavadi popoldan ali čez vikend, saj med delovnim dnevom nimaš časa za to, tam nikoli ni tistega, ki bi ti znal hitro in učinkovito povedati ceno prenočišča. Domače spletne aplikacije na to temo pa kot zanalašč praktično nikjer ne delujejo. Ne vem, če sem že naletel na domačo turistično stran, kjer bi lahko brez težav rezerviral prenočišče. Trudil bi se še naprej, nerad namreč kupujem nekaj v Sloveniji prek tujega posrednika, če ne bi bila ves čas pri roki internetna stran booking.com, ki me praktično vsak dan spomni na kako posebno počitniško ponudbo. Podobno se je zgodilo tudi prek prejšnjih novoletnih praznikov, ko smo se za tri dni odpravili v neke toplice na Dolenjskem. Ker nas je pet, to ni povsem preprosto. Aplikacija za spletno rezervacijo jim ni delovala, ko smo tja klicali, so nam ponudili celo višjo ceno, ko smo jih opozorili na to, kakšna je cena prek Bookinga, pa so samo skomignili, češ potem pa rezervirajte tam. Z ženo sva se nekaj časa gledala, potem pa sva skomignila tudi midva. Nauk te strani: če se nam ne bo uspelo organizirati in povezati, si bomo Slovenci domače izdelke in storitve (še naprej in vse bolj) prodajali prek tujih spletnih aplikacij. Siol Lani poleti me je poklical urednik Siola Uroš Urbas, če bi se dobila na kavi. Bral je namreč mojo knjigo Delaj, teci, živi, spremlja pa tudi moje drugo pisanje o knjigah in filmih, in pomislil je, da bi morda lahko pisal kolumno za Siol. Dobila sva se, bil sem malo skeptičen, ker nisem točno razumel, kaj pričakuje od mene in ker nisem čisto verjel v pisanje za spletni portal, a na koncu sva se zmenila, da poskusim za eno leto. Tole je moja dvajseta kolumna za Siol. V tem času sem s svojim pisanjem posegel na različna področja, od športnih, prek kulturnih do družbeno aktualnih, kamor me je spodbujal prav urednik. Pišem samo o rečeh, ki jih poznam iz prve roke. Ker do zdaj nisem pisal neposredno za splet, pravili pa so mi, da so odzivi na besedila lahko tudi na precej nizki ravni, sem z zadržanostjo pričakoval, kaj se bo zgodilo po prvih objavah. Bil sem prijetno presenečen. Razen izjem so bili komentarji bistri in konkretni, pogosto so mi odprli novo perspektivo in oskrbeli z dodatnimi informacijami. Poskušam pisati čim bolj pošteno in resno in taki so tudi komentarji. Večkrat sem že dobil tudi kako neposredno e-pošto na svoj naslov in na ta način spoznavam nove ljudi, s katerimi me druži kaj skupnega. Nad Slovenijo sicer lebdi avra gospodarskega in splošnega zastoja, a med Slovenci je ogromno takih, ki vsak dan več kot dobro opravijo svoje delo, vmes pa nekateri preberejo in/ali komentirajo še kako spletno kolumno. Nauk te strani: nikoli ne posplošuj svojega mnenja o Slovencih.