Ob začetku študijskega leta: kako prepoznati zagnanega človeka?

Gre za standardno vižo, ki na spored prihaja tako zanesljivo kot konec avgusta pritožbe o predragih učbenikih za osnovnošolce in srednješolce. Te se mi zdijo najbolj smešne iz ust tistih, ki vozijo več deset tisoč evrov vredne avtomobile. Morda to, da je študij težaven, drag in naporen ter da dela ni lahko dobiti, velja za študente na splošno, vendar pa to gotovo ne velja za vsakega študenta posebej. Med njimi jih je namreč precej različnih vrst. Kako prepoznati zagnanega študenta, torej človeka, ki bi ga, potem ko konča študij, z veseljem vzel v službo? Mislim, da veliko o njem pove že to, koliko svojega prostega in neobveznega časa je pripravljen vložiti v svoje praktično izobraževanje. Življenje ponuja mnogo priložnosti, da s svojimi dejanji odgovorijo na to vprašanje. Najprej pa podobna primera iz naše nedavne zaposlitvene prakse.

Pol ure za službo, prvič Pred nekaj meseci se je ena od naših sodelavk pripravljala za odhod na porodniški dopust in treba je bilo najti zamenjavo zanjo. Objavili smo razpis, prejeli prošnje, povabili nekaj ljudi na razgovor, izbrali primerno osebo in začela je delati. Bil sem vesel, da sem delo omogočil nekomu, ki je bil že nekaj časa brez zaposlitve. Že po nekaj dneh pa so se z njo začele težave. Čeprav smo jasno opredelili in zapisali, kakšen je naš delovni čas, me je že konec prvega delovnega tedna prosila, ali lahko odide prej, ker je imel mož nepredvidene obveznosti, ki so terjale njeno prisotnost doma. Enako je bilo tudi naslednji teden. Ko sem se pogovoril z njo, se je izkazalo, da dejansko ni dobro premislila, ali lahko dela v našem delovnem času od pol devetih do pol petih. Izrazila je željo, da bi zanjo veljal izjemen status in bi prihajala in odhajala pol ure prej kot preostali. Ker bi to pomenilo precejšnjo motnjo za oddelek, ki kljub individualnemu delu potrebuje kolektivno sodelovanje, sva se na koncu dogovorila, da je za vse bolje, da delo prekine. Razšli smo se sporazumno, meni pa je ostal čuden občutek, da nekateri, ki so brezposelni, ne premorejo ne dovolj vpogleda v okvire delovnih procesov ne osnovne delovne fleksibilnosti. Morda so brezposelni ravno zato, sem pomislil.

Pol ure za službo, drugič Zdaj se nam je že kar mudilo, saj je bila sodelavka tik pred porodniškim dopustom. Na hitro smo organizirali še nekaj razgovorov in našli novo primerno osebo, pri kateri pa se je pojavila nova težava – z družino je bila tik pred odhodom na dvotedenski dopust, ki ga ni mogla (želela) prestaviti. Na razpolago je bila samo še en delovni dan, naša sodelavka pa je na svoj porodniški dopust odhajala teden dni pozneje, zato bi lahko skupaj delali samo en samcat dan. Položaj je bil precej težaven, vendar smo vseeno želeli najti skupni jezik. Tudi na njeno pobudo smo se dogovorili, da naslednji dan, torej zadnji dan pred svojim dopustom, pride informativno k nam, da se kar se da izčrpno seznani z delom, potem pa se proti koncu delovnega dne pogovorimo o vsem skupaj. Videti je bila zelo zavzeta. Naslednji dan ji je sodelavka predstavila delo. Proti koncu delovnega dneva smo imeli razgovor v zvezi s tem, kakšno se ji zdi delo. Povedala je, da je zadovoljna z njim in da bi po vrnitvi z dopusta z veseljem začela delati pri nas. Bili smo malo skeptični, ker se nam je zdel en dan uvajanja premalo, zato smo rekli, da moramo o tem še malo razmisliti. Sklenili smo, naj se po dopustu javi, mi pa bomo v tem času razčistili zadevo. Strinjala se je. Tako smo končali pogovor, ko je vprašala, kaj pa zdaj. Pogledal sem na uro, do konca delovnega dneva je bilo še pol ure. Rekel sem ji, da je prosta in da naj naredi, kar želi. Lahko se torej pogovarja z našo sodelavko in informira o delu še do konca delovnega dneva, lahko pa tudi ne. Čeprav je imela samo še pol ure priložnosti, da se kaj nauči v zvezi s službo, za katero je rekla, da si jo želi, je čez dve minuti že odšla domov. Poslovili smo se od nje in se vrnili k svojemu delu. Kmalu zatem se mi je posvetilo, da sem ji s tem, ko sem ji dal prosto izbiro, kako naj preživi zadnje pol ure delovnega dneva, podaril možnost, da pokaže, koliko se je za službo pripravljena zavzeti v neobveznem smislu. Če bi vztrajala samo še pol ure, do konca delovnega dneva, ob tem, da ni imela zagotovila, da bo službo res dobila, bi tudi na ta način pokazala, da ji je res mar. Najbrž bi jo, čeprav ne bi znala dovolj, čakali do njene vrnitve z dopusta. Tako pa se je o vsem skupaj kar sama odločila namesto nas. V tretje smo potem našli več kot primerno sodelavko. Kako zavzeti so lahko nekateri, tudi v smislu časa, ki so ga pripravljeni porabiti za praktično izobraževanje, sem namreč lahko spoznal nekaj mesecev prej, ko sem imel na praksi študentke. Študentska praksa Ker sem prek občasnih predavanj povezan s fakulteto, nam na tritedensko brezplačno študijsko prakso vsako leto pošljejo kakšnega študenta založništva, ki si sam izbere našo založbo. Kaže, da se je med njimi razširilo, da se pri nas lahko naučijo kaj uporabnega, a tudi to, da se pri nas trdo in veliko dela. Tako nekateri odpadejo že zaradi tega.

Vsakemu študentu, ki je pri nas na praksi, namreč povem, da ga bomo a) v delovnem smislu, torej glede urnika in obveznosti, obravnavali povsem enako kot redno zaposlenega, b) da ga bomo skušali v teh treh tednih naučiti kar se da veliko uporabnih reči in c) da mu bomo, če se bo izkazal in čeprav nam ni treba, tudi plačali za njegovo delo. Letos so prišle kar tri študentke. Že to, da so se javile, je bil znak, da so posebej motivirane, saj kje drugje, kjer tudi opravljajo prakso, večinoma ne vedo, kaj bi počeli z njimi, in jih pogosto kak dan pošljejo kar domov. Zato sem zanje, ker so bile tri in so že predstavljale majhen razred, pripravil poseben program. Spoznale so ves založniški knjižni proces od prevedenega besedila, ki je prišlo v hišo, do končnega knjižnega izdelka in njegove promocije, ter sodelovale tako pri pisanju besedil za platnico knjige kot pri izboru naslovnice in pripravi kataloga. Obiskali smo tiskarno, kjer izdelujejo naše knjige, pa še eno založbo, s katero imamo dobre stike in podobno. Ves čas so kazale, da jim za lastno izobraževanje in praktično učenje ni škoda prostega časa. Ko smo rekli, da imamo neki večer pogovor o naši knjigi v knjigarni, so prišle. Ko smo jim priporočili, da bi bilo dobro obiskati tudi kake dogodke drugih založb, so bile spet zraven. Aktivno. Najpomembnejši preizkus njihove zagnanosti pa je prišel kar z njihove strani. Ker so pred časom nekaj dni delale na eni od knjižnih prireditev, se jim je to štelo v prakso. Po dobrem tednu dela so mi zato povedale, da so jim s fakultete sporočili, da se jim ti dnevi štejejo v prakso in da lahko dejansko delajo tri dni manj kot tri tedne. Vprašale so me, kaj si mislim o tem. Moje stališče je bilo jasno. Same se odločite. Rekel sem jim, da smo jim kot delovni kolektiv na voljo vse tri tedne, kolikor naj bi znašala praksa, potem pa pač ne več, saj imamo svoje delovne obveznosti. Hitro so se odločile in bile z nami tudi do konca tretjega tedna. Mar je čudno, da ena od njih z nami redno sodeluje že nekaj mesecev, čeprav ima še nekaj drugih delovnih aranžmajev, druga pa se že nekaj mesecev izobražuje v tujini? Meni ni. Prepričan sem, da se bo tudi za tretjo kmalu kaj našlo. Zanje se res ne bojim. V njih sem brez težave prepoznal zagnane mlade ljudi.

Test s kolačkom (in knjiga o njem) Ko sem skupaj zlagal ideje za tole besedilo, jubilejno stoto kolumno po vrsti, sem ugotovil, da moja opažanja v zvezi s prostim časom, ki so ga zavzeti mladostniki in mladi odrasli pripravljeni porabiti za nekaj, v kar verjamejo, niso nekaj novega.

Vse skupaj je zelo podobno stopnji samonadzora v preprostem "testu s kolačkom", ki ga je že pred nekaj desetletji zasnoval znameniti ameriški psiholog Walter Mischel (njegova knjiga na to temo The Marshmallov test, v kateri je objavil desetletja raziskav, je pred kratkim izšla v angleščini). V tem testu je dal avtor otrokom možnost izbire, da takoj dobijo en kolaček ali pa počakajo nekaj časa in potem dobijo dva. Nekateri so zdržali in počakali na dvojno porcijo, drugi pa ne in planili po kolačku, ki se je medil pred njimi na krožniku.

Potem je te otroke spremljal med njihovim odraščanjem in ugotavljal, kako na življenje in doseganje ciljev vpliva njihova zmožnost samonadzora pri kolačkih. Dovolj jasno se je pokazalo, da so se tisti, ki so bili kot otroci sposobni počakati še na drugi kolaček, v življenju veliko bolje spoprijemali z raznovrstnimi izzivi, od odvajanja od kajenja in okrevanja po srčnem infarktu do ustreznega sprejemanja pomembnih odločitev, tudi tistih v zvezi s študijem in delom, kot tisti, ki so takoj stegnili roko po kolačku.

Sklep Dejstvo je namreč, da imamo vsi radi dobre kolačke. Razlika je samo v tem, da nekateri lahko dalj časa počakajo nanje. Ne gre torej samo za to, da je študij drag, štipendij premalo in po koncu študija tudi dela ni lahko dobiti. Gre tudi za to, kako se spoprimeš s tem ter koliko lastne energije, volje in časa si pripravljen vložiti v reševanje teh težav. Srečno, študenti!