Torek, 25. 12. 2012, 9.28
8 let, 10 mesecev
O zombijih in politiki, ki prihaja
Po mnenju dežurnih teoretikov zarot naj bi to bili zombiji, se pravi pripadniki tistih političnih sil, ki se po legalni in legitimni poti niso bile sposobne prebiti niti v parlament. Najopaznejši so seveda nekdanji ozioma aktualni člani LDS. LDS je brez dvoma stranka, ki je na najbolj usoden način (so)oblikovala državo. Brez nje Slovenija gotovo ne bi bila taka, kakršna je. Slovenski volivci so to razumeli in znali tudi ustrezno ovrednotiti. Glede tega je pravzaprav vsak komentar odveč: stranka je postala sinonim za korupcijo in bila zaradi tega izgnana iz parlamenta. Če se zdaj nekateri člani te stranke predstavljajo kot neodvisni intelektualci in celo pozivajo premierja k odstopu, potem to seveda je problem. In če se pri tem še sklicujejo na proteste, je ta še toliko večji. Kajti če so to zares tisti novi obrazi politike, ki prihaja, potem protesti v trenutku izgubijo vsakršno legitimnost. Dejstvo je, da je Darko Štrajn s svojo Liberalno akademijo neodvisen natanko toliko kot Lovro Šturm in njegov Zbor za republiko. Z drugimi besedami, Štrajn in Šturm sta v svojem bistvu enaka: prodajalca izdelkov in storitev določene ideološke blagovne znamke. Zanimivo, ob tej primerjavi desničarski prijatelji zmeraj protestirajo: osebi vendar nista primerljivi, vsak bedak ve, da je intelektualni potencial gospoda Šturma neprimerno večji. To sicer drži, ampak toliko slabše potem za Šturma. Ko človek po televiziji posluša Štrajna, za tri sekunde in pol celo pomisli, da gospod morda nečesa ni najbolje razumel. Ko posluša sprenevedanje Šturma, mu je takoj jasno, da razume vse, vendar očitno zelo uživa v sprenevedanju. Skratka, razlika med gospodoma je natanko v tistih treh sekundah in pol. Da ne bo kakšne pomote: težava seveda ni v ideološki opredeljenosti kakega intelektualca. Pravzaprav bi bilo čudno, če ne bi bil opredeljen. Težava nastane v tistem trenutku, ko se zaradi ideologije odloči, da nekaterih stvari raje ne bo videl, ko se torej opredeljenest spremeni v zaslepljenost. Pri intelektualcih mora biti človek potemtakem previden. Konec koncev so že boljševiki vedeli, da predstavljajo največjo nevarnost za revolucijo ravno lopovi in intelektualci.
Tukaj bi se kazalo za trenutek spomniti na leto 2007, ko je Združenje Manager mag. Bineta Kordeža razglasilo za menedžerja leta. Ekonomska fakulteta ga je svojim študentom predstavljala kot vzor, na njeno povabilo je tam celo predaval. Čez nekaj let je prišel na sodišče in bil obsojen na pet let zapora. Le kaj to pove o tej menda elitni izobraževalni instituciji, ki očitno ni bila sposobna prepoznati družbeno škodljivih praks delovanja in jih je celo predstavljala kot vzor? Kako naj človek potem zaupa takšnim ekonomistom? In na drugi strani, le kakšen nauk lahko iz vsega skupaj potegnejo študenti? Pazi, da ne boš zaradi svojega znanja končal v zaporu?! Sicer pa, kot kaže, mora biti človek res popolna zguba, da ga slovensko sodišče obsodi na zapor.
Podobnih primerov je še veliko. Preveč. Ali je razloge za to, da ljudem v nekem trenutku vse skupaj prekipi in stopijo na ulice, res treba iskati v političnih zombijih? Dejstvo, da skušajo nekateri posamezniki ali omrežja te proteste privatizirati, strogo vzeto dokazuje zgolj to, da jih skušajo privatizirati.
Največja težava je v tem, da celo padec zdajšnje vlade sam po sebi ne rešuje prav nobenega bistvenega problema. Če pade vlada, tega ljudje ne bodo ravno objokovali, se pravi, nikakršnih potokov solza ne bo, ki bi se združili v hudournike, s katerimi bi se odplaknila vsa nesnaga. Tehnična vlada v tem trenutku ni realna možnost, torej preostanejo samo še predčasne volitve in bolj ali manj stari obrazi.
Morda ne bi bilo slabo, če bi protestniki začeli razmišljati o spremembi taktike in se bolj osredotočili na posamezne družbene sisteme. Morda bi bilo bolj produktivno, če bi se zahteve zgostile na nižjih, bolj lokalnih in konkretnih ravneh, seveda s sočasnim pritiskom na vrh.