Četrtek, 28. 6. 2012, 7.12
8 let, 10 mesecev
O uporabni vrednosti zgodovine
Najbrž ni treba posebej dokazovati, da človek iz nekega čudnega razloga potrebuje zgodovino. Dejstvo je, da ekonomija pač ne daje odgovorov na temeljna ontološka vprašanja tipa: Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem? To področje je že od nekdaj v domeni humanistike. In dejstvo je tudi, da so odgovori na ta vprašanja vedno začasni in provizorični. To pomeni, da mora vsaka generacija najti svoje odgovore, oblikovati lastno identiteto. Vsaka generacija namreč živi v vmesnem prostoru med tem, kar bi rada bila, in tem, kar bi lahko bila, torej med željo in možnostjo.
Tuđmanova Hrvaška je dolgo časa živela v iluziji, da je mogoča sprava med ustaštvom in partizanstvom. Če se je nekaj časa zdelo, da je sprava uspela, je bilo to zgolj zato, ker je popolnoma prevladal ustaški moment. Prava resnica se je pokazala v fenomenu Thompson in veliki nacionalni sramoti. To je bilo skrajno ponižujoče za vse spodobne Hrvate. Videti bistvo svoje države kot Antemurale Christianitatis, predzidje krščanstva, je danes vsaj neresno.
V Srbiji poteka proces za rehabilitacijo Draže Mihailovića. Samo četništvo je rehabilitirano že kar nekaj časa. V tej zvezi bi morda kazalo omeniti Vuka Draškovića in njegov razvpiti roman Nož iz leta 1982. Roman je sicer, gledano v strogo literarnem smislu, prava mojstrovina; od Shakespearja naprej je znal tako lepo zaklati svoje junake le malokdo. (Že nacisti so se radi zgražali nad ustaškimi mesarji – znano je, da civilizirani evropski narodi pač ne potrebujejo srbosjekov, izraz prave kultiviranosti se vendar kaže v plinskih celicah, v katere te pospremijo nebeški zvoki Beethovnovih godalnih kvartetov.)
Skratka, Drašković je lahko upravičeno ponosen na roman – v Srbiji je malo knjig, ki bi se prodajale tako dobro. Vendar pa še danes ni dojel, v čem je problem: gre za to, da povsem neproblematično izhaja iz predpostavke, da so muslimani v Bosni Srbi, ki so v nekem trenutku zgodovine prevzeli drugo vero. Torej se morajo samo spomniti svojih korenin, se objeti s sonarodnjaki in ... No, Hrvati mislijo drugače, oni so prepričani, da gre za Hrvate, ki ...
In natanko v tem je tudi problem Mihailovića in četništva: če se pusti ob strani dejstvo, da je tako dolgo "nadmudrival" vse strani, dokler ni na koncu "nadmudril" še sebe, če je bilo pri njem jasno le to, da se bori proti komunistom, je najbolj pogubna ideja velike in homogene Srbije, ki bo, kot piše v programskih dokumentih, etnično čista. In mimogrede, kot zanimivost: kar zadeva Slovenijo, je treba priznati, da ni bil do nje nikoli v zgodovini nihče bolj velikodušen kot velikosrbski ideologi. Zmago Jelinčič, eden od redkih slovenskih politikov, ki ima celo nekaj pojma o zgodovini, to seveda dobro ve.
Jugoslavija, v kateri je bil prostor zgolj za veliko Srbijo, malo Hrvaško in veliko Slovenijo, seveda ni mogla obstati. S SFRJ je bilo konec natanko v tistem trenutku, ko so prišle v modo šubare s četniškimi kokardami. Draškoviću je danes žal za mnogo stvari, priznava tudi, da je šlo v Srebrenici za genocid, ampak poante zgodbe vseeno ni dojel.
Poanta zgodbe pa je v tem, da ideologija komunizma ni zmagala po naključju: komunisti so pustili tudi Muslimanom, Makedoncem, Črnogorcem, celo Albancem, da so to, kar so. Seveda so se dogajali zločini, ampak dejstvo je, da bi jih bilo načeloma mogoče preganjati po črki veljavnega pravnega sistema. To je konec koncev tudi razlog, zakaj rdeča zvezda in drugi komunistični simboli po sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu pač niso prepovedani.
Preden se bo kdo v Sloveniji spravil rehabilitirati Rupnika, je dobro vedeti, da možakar ni preganjal samo komunistov – zelo dobro so dokumentirane tudi izrazito protijudovske izjave, ki jih ni ravno malo. Kakšnega dvoma tukaj ni. Le kaj bi rekli na to v Strasbourgu?