O študentih in njihovih dolgovih

Ker gospo veseli delo s študenti, je svoje usluge najprej ponudila slovenskim fakultetam. Slovenija vsekakor nima veliko juristov, ki bi imeli primerljive strokovne reference. Ampak zanimivo, slovenske pravne fakultete niso pokazale pravega zanimanja, zato bo zdaj predavala na pravni fakulteti dunajske univerze, kot gostujoča profesorica pa še na Inštitutu Maxa Plancka za evropsko in mednarodno procesno pravo v Luksemburgu. Več kot upravičeno užaljena gospa pove, da se na slovenskih fakultetah pač kadruje po prijateljskih in sorodstvenih linijah. Kdor ima vsaj površen vpogled v domačo akademsko sfero, ve, da ne pretirava prav nič. Še več, njeno užaljenost je treba opredeliti kot zdravo užaljenost – in razlogi zanjo pomenijo še kaj več kot zgolj nacionalno sramoto. S tem se preprosto ni mogoče sprijazniti! Tovrstni problemi so sicer znani že kar nekaj časa in omenjena gospa gotovo ni prva, ki je nanje opozorila. Do zdaj je bil med bolj odmevnimi glas še enega "gastarbajterja", namreč dr. Boštjana M. Zupančiča, sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ki je že ničkolikokrat opozoril, da glavni vir problema v slovenskem sodstvu predstavlja ravno pravna fakulteta. Dejstvo je, da Slovenija že dolgo ni več primerljiva z Balkanom – Slovenija je mnogo slabša! Kakšna Hrvaška je lahko zanjo v tem trenutku samo vzor. Povedano ne velja samo za pravno fakulteto. Marsikateri profesor humanistike si danes že upa tudi javno priznati, da so na primer predavanja na Delavsko-pankerski univerzi (DPU) mnogokrat precej bolj kakovostna od onih na FF-ju. (Je pa res, da so protifašistična, to brez dvoma drži.) Nekateri menijo, da bi bilo omenjene probleme najbolje rešiti tako, da se jih sploh ne bi reševalo – rešil bi jih trg. To rešitev je pred leti reklamiral nek precej glasen ekonomist, ki je bil zelo ponosen na svojo vulgarnost in pomanjkanje okusa. Imel ju je celo za znamenje visoke kulture. Po njegovem mnenju bi bilo treba vse prepustiti trgu, od literature do glasbe. Gospod ekonomist se je potem s scene umaknil, je pa za sabo pustil nekaj posnemovalcev, ki poleg ekonomske svobode zahtevajo še svobodo do preklinjanja v javnosti, vrhunec literature pa vidijo v delih Ayn Rand. (Bolj konservativni bralci morajo po branju te literarne "veličine" s polic takoj vzeti kakšnega Oscarja Wilda, da si nekoliko popravijo okus na jeziku, podobno kot si najstniki z vodo izplakujejo kakšno ceneno žganje.) No, v resnici je tako, da so ustvarjalni ljudje mnogokrat, kot ugotavlja ekonomist Sašo Polanec, "introvertiranci". Na trgu pa praviloma uspevajo tisti, ki najglasneje kričijo, najmočneje brcajo in najbolj precizno suvajo s komolci. "Introvertiranci", to so ljudje, ki še vedno mislijo, da človeško dostojanstvo pač ni nekaj, kar lahko kupiš na trgu, se zato iz tega zverinjaka prostovoljno umaknejo. V tem svetu tako prevladujejo, kakor že zelo dolgo vedo v ZDA, psihopati. Omenjeni problem lahko rešijo le študenti. Pri tem je pomembno, da pravilno razumejo izjavo slovenskih pisateljev, v kateri med drugim zahtevajo odstop vlade v 30 dneh. Seveda, izjava pomeni debilizem. (Človek bi tem pisateljem svetoval, da se sklicujejo na gospoda Hennessyja, kajti za slovenskega pisatelja je še vedno bolje, da je pijan kot pa debil.) Pri tem ne gre za to, da bi študenti zdaj morali suspendirati proteste. Ne, to bi bilo neumno. Ti protesti so vendar nekaj najboljšega, kar se je v Sloveniji po osamosvojitvi zgodilo. Gre za to, da na svojih fakultetah zahtevajo nekaj, kar sicer nima neposredne povezave s financami: najboljše! Najboljše, kar jim ta država v tem trenutku lahko ponudi. Če je to na primer Verica Trstenjak, potem morajo zahtevati njo. Potem morajo do dekana in reči: "Hočemo Verico Trstenjak!" Pri tem je nadvse pomembno, da vse skupaj ne izzveni kot prošnja. Nobenih prošenj več, čas je za zahteve! Če bo moral zaradi morebitne nesposobnosti kdo pometati ceste, jih bo pač pometal. Tragedija ni v tem, če ceste pometajo tisti, ki so za kaj drugega nesposobni. Skratka, gre za to, da se vzpostavijo neki kriteriji, ki jih zdaj očitno ni, so pa za vsako normalno funkcioniranje države nujni. Podobno je treba narediti tudi v zdravstvu: naj pošteni zdravniki povedo, kaj je narobe, pokažejo pijavke in parazite ter vladi predložijo zahteve. Podobno v šolstvu in tako dalje. Dejstvo namreč je, da to vlado v popolnosti obvladuje mentaliteta bavarske gospodinje ("ah, ne morem vendar zapraviti več kot …"), zato bistvenih problemov očitno ni sposobna videti. (Mimogrede: tole tukaj ni mišljeno kot žalitev bavarske gospodinje, ampak vlade.)