O srečevanju z realnostjo

Boj med vlado in sindikati ni nič drugega kot boj za interpretacijo realnosti. Narava realnosti pa je taka, da se daje vedno v določeni perspektivi – in premier jo očitno gleda z nekega drugega zornega kota kot sindikati. Če bi realnost človek hotel zaobjeti v njeni celoti, bi moral nujno imeti božanski atribut vsevidnosti; ker pa ga nima, je obsojen na gledanje z dane perspektive. (To tudi pomeni, da ni objektivnih medijev – gledalec vidi vedno tisto, v kar snemalec usmeri svojo kamero –, obstajajo samo dobri in slabi mediji.)

Obenem pa realnost ni statična. V času prve Janševe vlade se je kazala povsem drugače kot v času Pahorjeve in zdajšnje. Še en referendum in … Težava ni v tem, kot menijo mnogi, da videz laže, marveč v tem, da videz ni realnost. Videz je zgolj njen fragment, ki sam po sebi ne pomeni ničesar – svoj smisel dobi šele v kontekstu. Tega, kako pomemben je videz, se ni nihče zavedal tako dobro kot Borut Pahor. Spomniti se je treba samo depeše, ki je pricurljala iz Wikileaks – kaj vse je obljubljal Američanom za fotografiranje ob Obami! Groza!!! Marsikaterega državljana je bilo pošteno sram. Nadvse zanimiva so bila tudi srečanja evropskih voditeljev: jasno, vse kamere so iskale Merklovo in Sarkozyja, toda poleg njiju so vedno našle Pahorja. Kako mu je to uspevalo, ve le on sam, priznati pa je treba, da njegova medijska vseprisotnost vsaj ni delovala preveč vsiljivo. In medtem ko je nekje iz olimpskih višav opazoval odsev svoje podobe v vseh večjih svetovnih medijih in zraven resignirano tožil nad osamljenostjo, ga je na koncu hybris (tj. izguba občutka za človeško omejenost in pravo mero) v slogu antičnih herojev napeljala na solipsistično idejo, da je realnost pravzaprav on sam. Pristanek je bil trd in od šoka si še do danes ni povsem opomogel.

Če je bil Pahorjev glavni problem že prav patološka pasivnost v odnosu do kontekstualizacije realnosti – človek se ni zastonj zanimal za Gandhija –, je Janšev glavni problem obsesija z njenim nadzorovanjem. Če ni bilo pri Pahorju jasno tako rekoč nič, je pri Janši preveč. Če Pahorja ni bilo mogoče niti oboževati niti sovražiti, pri Janši teh težav ni.

Realnost, kakor jo vidi Janša, je realnost brez alternative, ki so jo vladni ekonomisti v laboratoriju ustrezno statistično fiksirali. Ker pa je Janša demokratični politik, seveda dopušča tudi drugačne poglede. V omenjenem intervjuju, v katerem je bil očitno močno filozofsko navdahnjen, je drugačnost pogledov utemeljil na dejstvu, da nekateri državljani pač gledajo neko drugo realnost, namreč realnost na Luni. Ergo: če bi jo gledali na Zemlji, bi drugačnost brez dvoma izginila.

Toda ali so stavkajoči res tako iracionalni? Ali so se res tako "pahorizirali"? To tezo je težko zagovarjati, kajti konec koncev je vsakomur od njih jasno, da tako ne gre več naprej. Mnogo bolj prepričljiv bi bil odgovor, da so instinktivno začutili, da vlada ne ve preveč dobro, kaj počne. Kje je tu kakšna vizija? Kje je tu odgovor na vprašanje, zakaj tako in ne raje kako drugače?

Star slovenski pregovor pravi, da če v opoziciji seješ veter, v vladi žanješ vihar. Skratka, pri tej stavki niti slučajno ni šlo samo za to, kar pravijo sindikati. Ta stavka je pomenila najprej inkarnacijo tistih statističnih številk, s katerimi nesposobni politiki in menedžerji različnih barv in okusov že več kot dvajset let brezsramno manipulirajo. Ta stavka je pomenila upor realnosti, ki je prišla na srečanje s premierjem. S to stavko, ki se jo po nepotrebnem vse preveč dramatizira, Slovenija postaja bolj normalna država.

Star pruski pregovor pravi, da krogla in odlikovanje nikoli ne zadeneta pravega cilja. Nekaj podobnega bi bilo mogoče reči tudi za tako imenovane vladne varčevalne ukrepe.