O sproščeni Sloveniji

Ker številni politiki očitno ne berejo horoskopov, ne gledajo vremenske napovedi in ne spremljajo poročil, imajo velike težave z dojemanjem realnosti. To velja predvsem za premierja – zanimivo je bilo namreč razkritje, da ameriški veleposlanik mnogo bolje razume dogajanje v Sloveniji kot pa on. Zlasti bode v oči tisti: "Protesti so zdrav znak vsake stabilne demokracije." (Ko ti mora Jenki deliti lekcije iz demokracije, je res hudo.)

Spremembam je za začetek posodil svoj glas Goran Klemenčič, zaradi česar je v trenutku postal heroj vseh tistih državljanov Slovenije, ki so si upali privoščiti veliki luksuz naivnosti in so verjeli v poštenost delavcev javnega sektorja – no, vsaj nekaterih. Vsi drugi so dobili nekaj časa za razmislek. Vendar ne prav veliko.

Danes je jasno, da je Slovenija prerasla politike, med katere brez dvoma spadata Janez Janša in Zoran Janković. Pri tem je presenetljivo, vsaj za nekatere, da je to prvi v vsej resnosti dojel ravno Gregor Virant – takšna lucidnost je bila pri njem pogosto spretno prikrita. Ampak saj ni tako težko razumeti, da se je po Klemenčičevem poročilu nemogoče delati, kot da se ni zgodilo nič. To konkretno pomeni, da se z Janšo in Jankovićem v bistvu ni več mogoče konstruktivno pogovarjati o prihodnosti Slovenije, gospoda sta namreč postala preteklost ali, drugače, v tem trenutku nista nič drugega kot politična zombija. Z njima se bo kmalu ukvarjala samo še zgodovina – no, po vsej verjetnosti tudi slovenska sodišča, ampak to je že druga zgodba.

Glede na to, da je bila omenjena zgodovina: koncept političnega zombija je v teh balkanskih krajih v politični diskurz uvedel veliki nadrealist jugoslovanske politike, legendarni Koča Popović. Ta vrli mož v strogem smislu sicer ni uporabil besede zombi, je pa diagnosticiral smrt Maršala, še preden je ta to sploh dojel. Do uradne potrditve pravilnosti diagnoze je namreč moralo miniti še kar nekaj let, kajti težava je bila v tem, da ni bilo nikogar, ki bi si Maršalu upal sporočiti resnico. Kot kaže, imajo danes v stranki SDS podobne probleme.

Povsem drugačno je vzdušje pri dialektičnih materialistih v Jankovićevi PS, kjer so uprizorili pravo komedijo z zamrznjenimi kralji in kraljicami. Predsedniku so za potrebe predstave celo spremenili spol. Tukaj se ne da pomagati, človek se njihovi "sintezi" z zamrzovanjem preprosto mora nasmejati do solz. Zares duhovito. Kot da bi koga zares brigalo, kakšen status bo silni levičar Janković imel v svoji stranki. Konec koncev ga lahko izvolijo kar za dosmrtnega predsednika. Njihov problem. Vendar pa naj se za božjo voljo že enkrat nehajo delati norca iz državljanov, kajti poanto razume vsak bedak: Janković ne more biti več župan Ljubljane!

Pred Ljubljančani je torej jasna naloga. Gre za vprašanje časti: če ne bodo storili tistega, kar morajo, si sedem generacij Ljubljančanov ne bo upalo pogledati v oči rojakov iz Maribora. Se pravi, če ne bodo opravili svoje državljanske dolžnosti, lahko računajo, da jim bodo na starost vnuki, ko jim bodo nosili čaj, vanj pljuvali. No, verjetno bodo počeli še mnogo hujše stvari, vendar ta tema pač ni za bralce z občutljivimi želodci.

Vsekakor pa so omenjene spremembe dobro sporočilo tudi za tujino: "Seveda je pri nas korupcija, saj smo vendar normalna balkanska država, ampak, kakor lahko vidite, se trudimo …" Šele zdaj bodo začeli v tujini resno razmišljati o morebitnih naložbah. In kdo ve, morda že čez …