O reformnih pogodbah za nove čase

Konec je bil drugačen od pričakovanj: končal se je vrh, končalo se bo leto, reform pa od nikoder. Poanto dogajanja na zadnjem vrhu je še najlepše povzel naslov v The Wall Street Journal: "Evropski voditelji so rekli 'ne' še večji podrejenosti Nemčiji." Zdi se, kot da so številni precenjevali moč Nemčije. Ali gre za presenečenje? Ali se ni o razpokah in nasprotovanjih govorilo že kar nekaj časa? Presenečenje se vsekakor skriva v dejstvu, da so "ne" rekle tudi tradicionalne nemške zaveznice, med katere spadajo Avstrija, Nizozemska in Finska. Brez dvoma je imel ta "ne" pri različnih državah različne motive, ampak vseeno, rezultat je v vsakem primeru enak. Nemška kanclerka naj bi bila zaradi tega po vrhu zelo jezna in slabe volje. Le Monde je v naslovu citiral njene besede, ki jih je mogoče razumeti tudi kot prikrite grožnje: "Brez nujne kohezije bo valuta prej ali slej eksplodirala." Nobenega dvoma ni, da je Nemcem veliko do skupne valute. Jasno je tudi, zakaj. Na drugi strani pa ni niti približno jasno, kakšen je resnični odnos do tega vprašanja pri Francozih, Italijanih in drugih. Novo leto – stare težave O "nemških pogodbah" bodo evropski voditelji znova odločali oktobra. Zdi se torej, da bodo imeli več kot dovolj časa za razmislek. Vendar pa se ob tem pojavlja vsaj ena resna težava: v tem času bodo evropske volitve. Prav lahko se zato zgodi, da se bodo predvolilne debate marsikje vrtele okoli omenjenih pogodb. No, glede na to, da je Evropa tako zelo demokratična, ni nobenega razloga, zakaj ne bi o usodi pogodb odločali državljani. Načeloma ni s tem seveda nič narobe, razen … Da, težava je v tem, ker veliko Evropejcev razume pogodbe kot neoliberalno norost, ki bo v življenja večine prinesla še večje opustošenje. Kdor želi razumeti ugovore proti reformam, mora upoštevati, da omenjene reforme ne pomenijo običajnih reform, na kocki je namreč mnogo več: spremembe v načinu življenja, številni opozarjajo celo na postopno ukinjanje kulturne raznolikosti Evrope. Žal se tega veliko Slovencev, ki tako navdušeno in brezpogojno navijajo za Nemčijo, ne zaveda. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko teh ljudi v resnici pozna nemško kulturo in razume jezik. Ali se komu od teh germanofilov vsaj približno sanja, kaj vse se skriva za tako imenovanim nemškim uspehom? Dejstvo je, da južne države pač ne poznajo tradicije močne valute. In dejstvo je, da so svoje težave v tem kontekstu tradicionalno reševale drugače. Ključno vprašanje zdaj je: ali je nemški način življenja res tako superioren, da bi ga morali začeti prakticirati vsi? Ali je tiha kulturna revolucija, ki bi se s pogodbami bržkone sprožila, res tako nujna? Kritika sistema Če človek dosledno sledi logiki trgov, se prej ali slej neizogibno znajde pred jezikovno dilemo: glede na velikost bi se Slovenija morala odpovedati svojemu jeziku. Tako vsaj razmišlja državljan, ki ga vodijo popolnoma racionalni motivi. Obstoj jezika je vendar ekonomsko absolutno neopravičljiv. Na eni strani so na primer stroški prevajanja odločno previsoki, na drugi strani bi s prevzemom angleščine ali nemščine država v hipu postala bolj konkurenčna. Skratka, s tem bi prihranili težke milijone, državljani pa bi Hayekove in Friedmanove evangelije lahko brali v izvirniku. Neprecenljivo!? Vsekakor bi bilo za zagovornike tovrstnega načina mišljenja nadvse priporočljivo, če svojega mnenja ne bi preveč velikodušno delili naokoli. Upoštevati morajo, da niso vsi tako ekstremno racionalni. Še več, tovrstni racionalizem velja v vsaki dobri družbi za nekaj barbarskega. Tovrstnemu barbarizmu je letos prepričljiv "ne" rekel tudi papež Frančišek, po izboru revije Time osebnost leta. Po stari navadi se je moral takoj spopasti z očitki, da je marksist. A zanimivo, marksizem za papeža očitno ni nujno nekaj slabega. Takole pravi: "Marksistična ideologija je napačna. A v svojem življenju sem srečal veliko marksistov, ki so dobri ljudje, zato se ne počutim užaljenega." Kot kaže, je ideološki urok popustil, marksizem ni več psovka. Kakorkoli že, če ne drugega, se je kritika sistema s papežem še okrepila. V letošnjem letu so nenavadno velikokrat omenjali Marxa. Vrhunec je bil zagotovo poleti, ko so prvi zvezek Kapitala in Komunistični manifest uvrstili na seznam Unescove kulturne dediščine. Sicer pa je v Sloveniji zanimanje za Marxa medtem že postalo znamenje dobrega okusa – golo dejstvo, da stranka SDS nečemu nasprotuje, vzbuja pri velikem številu Slovencev dovolj močan sum, da zadeva ne more biti slaba. Toliko, kolikor so za idejo komunizma naredili SDS-ovci, nista niti Kardelj niti Kidrič. Izzivi prihodnjega leta Veliko Slovencev se pred koncem leta sprašuje in sklepa stave, koga vse bodo prihodnje leto videli v zaporu. Priznati je treba, da kandidatov res ne manjka. Vendar pa ob tem ne bi bilo slabo, če bi se začeli malce bolj zanimati tudi za evropske zadeve. Bližajo se evropske volitve in dejstvo je, da odločitve v Bruslju mnogokrat usodneje vplivajo na življenje državljanov kakor pa na prigode in nezgode slovenske vlade in parlamenta. Vsekakor bo delovanje evropske politike močno zaznamovalo vzdušje zavrnjenih pogodb in brez dvoma se bodo kompromisi precej naslanjali na izid volitev. Priporočljivo bi bilo torej, da vsak pri sebi kritično razmisli, kakšna Evropa bi njemu in njegovim bližnjim najbolj ustrezala. Ob tem se je treba zavedati, da ni pravilnih in napačnih odgovorov, se pravi, ni prav veliko smisla v trditvi, da je tradicionalni način življenja nekaterih narodov pravilen, drugih pa napačen. Predsednik države je pač s svojim hierarhiziranjem različnih skupin članic kot običajno spet izustil velik nesmisel. V teh nepredvidljivih časih je res lepo imeti predsednika, na katerega predvidljivost se človek lahko zanese.