O protestih in alternativah

Kriteriji uspešnosti so jasni: sto protestnikov je bila v preteklih tednih sposobna zbrati skoraj vsaka malo večja slovenska vas. Za Ljubljano je to malodane sramota. No, ampak stvar je po svoje vendarle razumljiva, dovolj je bilo, da je človek pogledal samo posnetke protestnikov – ne glede na to, v kako topli sobi se je takrat nahajal, tisto, kar je videl, ga je moralo zmraziti. Premražena peščica si zares zasluži spoštovanje! Ob takšnih nečloveških temperaturah bi celo Lenin svojo revolucijo prestavil, o tem ni nikakršnega dvoma. Na žalost je proti naravi in neumnosti človek največkrat brez moči. Toda tudi pri tem letnem času, ki bi ga sicer kazalo, kakor so to že storili pametni in modri ljudje iz južnih krajev, ukiniti, je dobra vsaj ena stvar, namreč ta, da enkrat mine. Tudi te depresivne beline in vsega kiča, ki ga s sabo prinaša, bo enkrat gotovo konec. In svetloba bo nazadnje premagala temo … Protestniki torej ne bi smeli biti preveč razočarani, človeška bitja so pač ustvarjena za življenje pri dvajsetih ali več stopinjah. Konec koncev jih lahko med drugim tolaži tudi to, da je ljubljanski župan pravzaprav že kar nekaj časa "fertik". To je navsezadnje na najbolj boleč način spoznal ravno odhajajoči predsednik republike. Ob takšnih podpornikih so bili vsi nasprotniki pravzaprav popolnoma odveč. Danes je vsakomur jasno, da je njegov volilni štab napravil strateško napako, ko je popolnoma podcenil dejstvo, da se večina ljudi takoj, ko zagleda ljubljanskega župana, prime za denarnico. Ob vsem tem je najbolj žalostno in zaskrbljujoče to, da ima Zoran Janković očitno kar precej skritih občudovalcev celo v aktualni vladi. To dokazuje na primer zadnje razkritje borznega špekuliranja ministra Vizjaka s Telekomovimi delnicami. Kakšnih večjih dvomov tukaj ni, stvar je, kot kaže – in večina bi si brez kakršnegakoli strahu upala staviti mesečno plačo ali socialno pomoč –, sicer popolnoma legalna, a po drugi strani tudi popolnoma nedostojna politika takšnega ranga. Mimogrede, če si bo ob tej priložnosti premier vzel nekaj minut svojega nadvse dragocenega časa in ministra poučil, da njegova funkcija pač ni mišljena kot izvrstna poslovna priložnost za oplemenitenje osebnih financ, mu bo za to zelo hvaležna cela Slovenija. Vendar pa tega, da je "fertik", da ni torej od njegovega političnega kapitala ostalo nič omembe vrednega, ljubljanski župan še ni dojel. Prav nadrealistično je bilo videti njegovo sprehajanje med protestniki prejšnji teden – človek je, kot kaže, popolnoma resno mislil in verjel, da ti ljudje čakajo samo še njega in ga bodo zdaj ponesli pred parlament ter tam ustoličili za novega premiera. Ni kaj, nekateri zares živijo v nekem vzporednem svetu. (Morda pa se Medvedjev ni šalil in vesoljci zares obstajajo.) Ravno omenjeno obnašanje ljubljanskega župana pa na najlepši možni način kaže, kako upravičena je previdnost protestnikov pri identificiranju potencialnih voditeljev. Že večkrat je bilo rečeno in poudarjeno, da protesti brez dvoma so spontani, vendar pa to nikakor ne pomeni, da si jih nihče noče oziroma ne bo hotel prisvojiti. Vsakdo, ki bi se hotel kakorkoli izpostaviti, mora računati, da bodo popolnoma trivialna dejanja iz njegovega življenja naenkrat dobila nek popolnoma drug pomen, se pravi, presojala se bodo v luči ideologije: ali je kdaj hodil k verouku in ali obiskuje maše; ali je bil Titov pionir, morda celo mladinec; ali se je kdaj udeležil kakšne brigadirske akcije, pa to ni bilo nujno …. Potem bo seveda takoj ustrezno popredalčkan in nobeni izgovori ali razlage ne bodo več zalegli. Zdi se, da je v slovenski politiki pomembno samo eno: ali si naš ali pa nisi. Težava je tukaj kajpada v tem, da nihče ne mara takšnega predalčkanja in etiketiranja, saj v svojem bistvu največkrat ne pomenita nič. Sta le formi brez prave vsebine. Če bi se na primer srečala PS-ovec in SDS-ovec inkognito ter se ne bi pogovarjala o drugi svetovni vojni, potem je velika verjetnost, da bi na koncu drug v drugemu prepoznala somišljenika. V tem smislu ima Ljudmila Novak prav: ta vlada zares nima prave alternative. In ravno zato so protesti tako pomembni: so poskus, da se ustvari prostor za alternativo.