O pravilnih in napačnih stavkih

Toda zanimivo, nekdanji kancler Helmut Kohl, legenda nemške in evropske politike, je v zadnjem intervjuju za Internationale Politik svoji nekdanji varovanki očital ravno to, da je tako v notranji kot tudi zunanji politiki praktično brez kompasa. In v teh očitkih seveda ni osamljen. Dobro, po vsej verjetnosti ima prav. Toda Merklova pač ne more priti na tiskovno konferenco in reči: "Prosim, ne sledite mi, tudi sama sem se namreč izgubila!" Upoštevati je treba, da se spopada s tako resnimi težavami, s kakršnimi se je v svoji karieri le redkokateri politik. Mnogo tistega, kar je še včeraj veljalo za pravilno, se počasi spreminja v napačno. Sicer pa, ali imajo kompas morda Sarkozy, Cameron, Borut Pahor, Janez Janša? Merklova s svojo umirjenostjo in resnostjo vsaj ustvarja primerno ozračje za njegovo iskanje. Trenutno vzdušje je morda še najlepše zajel Frank Schirrmacher v FAZ-u: "Obstajajo stavki, ki so napačni. In obstajajo stavki, ki so pravilni. Hudo je, ko stavki, ki so bili napačni, nenadoma postanejo pravilni. Potem se začne dvom o racionalnosti celote." Težko bi bilo lepše opisati usodnost tega zgodovinskega trenutka. Res je hudo. No, eden od takšnih stavkov se glasi: "Politični sistem služi le bogatim." Gre za levičarski stavek, ki se je zdel vedno napačen, a se je nenadoma izkazal za boleče pravilnega.

Tukaj govori seveda desničar, ki se je znašel v zadregi, ker se mora odpovedati nekim iluzijam iz preteklosti – podobno, kot so se morali nekoč marksisti svojim. Vse skupaj precej zaplete tudi nostalgija, ki tisto izgubljeno obdobje iluzij običajno nariše mnogo lepše, kot je bilo v resnici. Ampak s tem je pač treba opraviti. V Sloveniji je brez dvoma mnogo ljudi, ki dobro vedo, za kaj gre. (In da ne bo res niti najmanjše pomote: vse skupaj nima nobene zveze s tistim pismom SDS, v katerem se je nostalgija spremenila v najbolj strupeni resentiment. Če je to vse, kar zmorejo, potem si Slovenija res zasluži nekaj boljšega.)

Ravno tako napačni so postali tudi stavki, ki govorijo o "zdravih oziroma bolnih trgih", o "finančnih injekcijah" itd. Organske metafore so za trg popolnoma neprimerne, ker ne gre za nekaj živega, naravnega, kar se potemtakem regulira samo po sebi. Trg ni telo, kakor npr. družba, ki je živ organizem in ima svoje zdravje in patologijo, veselje in žalost … Trg je orodje, stroj, ki ga je treba ves čas mazati in popravljati. Če je bilo zadnjih 30 let obdobje "deregulacije", je zdaj čas za "regulacijo". Govoriti o stroju kot svobodnem bitju je nesmiselno, pustiti zasužnjiti se strojem pa višek norosti.

Zdi se, da so se nedavni dogodki v Veliki Britaniji Nemcev dotaknili na čisto poseben način, vsekakor precej drugačen kot tisti v Grčiji ali Španiji. Pa ne gre za kako paranojo ali celo histerijo, bolj za zavedanje, da se lahko kaj podobnega ponovi v bistvu kjerkoli. Nemci dobro vedo, da veliko zapiranje in represija ne prinašata dolgoročnejših rešitev. Ameriški model je, če že drugega ne, precej drag. (Mimogrede: kot je pri prejšnjem prispevku pravilno opozoril bolje poučeni bralec, je iz podatkov o številu zapornikov, po katerih so ZDA že vrsto let brez prave konkurence na prvem mestu, metodološko povsem nedopustno deducirati stopnjo kriminalitete. Nad avtorja se torej zgrinja sramota, zato se posipava s pepelom in vsem prizadetim opravičuje.)

So pa v zadnjih dneh tudi nemški milijonarji začeli pozivati oblasti, naj jih bolj obdavčijo. Na davke se bo treba počasi naučiti gledati kot na ceno, ki jo vsakdo plačuje za življenje v civilizaciji. Jasno je, da bo izredno težko uvesti kakršnekoli spremembe, dokler bo pri večini še zmeraj prisoten tisti globoko ukoreninjeni občutek socialnih krivic.