O političnih levih in lisjakih

Kakor se lev ne zna izmakniti pastem, je lisjak nemočen pred tropom volkov. V vulgarni govorici bi se verjetno reklo, da mora biti tak politik močan in pameten – ampak vulgarni govorici se običajno izmaknejo skoraj vse finese, ki delajo iz tega florentinskega genija še danes neizčrpen vir politične modrosti. V vulgarni govorici je Machiavelli pač v najboljšem primeru zgolj prvi makiavelist.

Za slovenskega premierja bi najbrž večina rekla, da pooseblja naravo leva. Res je, če kaj, potem lahko človek pri njem občuduje nepričakovan, osredotočen in bliskovit napad, s katerim je vrgel iz igre že veliko lahkomiselnih nasprotnikov. Vendar pa je ob tem treba takoj pripomniti, da lev zadnjega volilnega poraza ne bi znal pretvoriti v zmago. Za kaj takega je bil nujno potreben lisjak.

Ampak ravno v tem je tudi problem: ali ne bi lisjak pravočasno preprečil, da se Janković razvije v političnega leva? Ali ne bi lisjak namesto tega raje dopustil, da zraste v še enega tajkuna, ki bi bil – še preden bi sploh utegnil pomisliti na kakšne volitve – politično in socialno že mrtev? S katerim se potemtakem brez strahu za svoj ugled ne bi upal družiti nihče. Skratka, ali ni res, da se mora Zoran Janković za svojo politično kariero v prvi vrsti zahvaliti ravno Janezu Janši?

Kakorkoli že, Janković je kljub zmagi postal poraženec in se iz parlamenta ponižno umaknil. Vendar ne povsem, njegova senca je vedno dovolj blizu. Trenutno razmerje sil tako kaže, da vlada po eni strani sicer nima prepričljive alternative, po drugi strani pa daje vtis, kot da je postala ujetnica lastne zmage. Opozicija je vsekakor dovolj močna, da v vsakem trenutku blokira izvajanje reform. Vladati v takih razmerah je zato izredno naporno. Ali je potem kaj čudnega, če le redki še verjamejo, da bo vladi uspelo izpeljati svoj mandat do konca?

Po vseh pravilih bi se torej morala sezona levov končati – prišel je čas za lisjake! Toda ali misli tako tudi premier? Vprašanje ... Dejstvo je, da se na zadnjih proslavah ni ustvarjalo ravno sproščeno vzdušje, v katerem bi bilo mogoče voditi konstruktivne pogovore z opozicijo. Obenem se pojavljajo znamenja, da odnosi v sami vladi niso preveč idilični. Sicer je res, da veljajo v politiki drugačna pravila kot drugod, ampak nekaj je jasno: tudi tukaj je bolje, da imaš manj sovražnikov kot več. Vprašanje je tudi, kako resne so premierjeve grožnje s predčasnimi volitvami. Skratka: kaj premier sploh hoče?

Predčasne volitve ne bi koristile nikomur: ne vladi, ne opoziciji, ne Sloveniji. Ali gre potem zgolj za instrument izsiljevanja? Morda – no, če bo šel premier s tem vendarle predaleč, bo opozicija to možnost nazadnje pač pograbila. Kaj pa ji drugega preostane? V tem trenutku sicer čaka in upa, da bo aktualni predsednik republike izgubil volitve, kajti v tem primeru bi politična sredina končno dobila človeka, ki ga pravzaprav že vse od Jankovićevega fiaska išče zaman. Ampak, kot rečeno, vse je odvisno od potez, ki jih bo povlekel premier. Ovrednotiti jih bo mogoče, kot uči veliki Florentinec, seveda šele na koncu.

Ali bi imel Machiavelli tudi kakšen nasvet za premierja ter vse zdajšnje in prihodnje reformatorje? Pravzaprav bi, takole bi rekel: "Kdor želi ali hoče preurediti stanje v kakem mestu, pa bi rad, da bi to stanje sprejeli in bi ga na zadovoljstvo vseh lahko obdržali, je prisiljen, da ohrani vsaj senco starih navad; tako se ljudstvu ne zdi, da je spremenil red, dasiravno bi bila nova ureditev docela tuja nekdanji. Ljudje se namreč v splošnem hranijo od tega, kar se zdi, in od tega, kar je; celo več: velikokrat jih bolj vznemirja videz kot tisto, kar dejansko je."