O politični odgovornosti

To ne pomeni, da bi bile te volitve dobre same po sebi. Za samo ekonomijo kratkoročno gotovo ne prinašajo nič dobrega (je pa jasno, da lahko ekonomija dobro deluje zgolj v kolikor toliko stabilnem in predvidljivem političnem okolju). Poleg tega časa za kakšne res nove obraze – ti so tako ali tako največkrat precenjeni – in morda celo stranke, ki bi imele zanimive predloge, v bistvu ni. Kot kaže, bo torej treba izbirati med aktualno ponudbo na trgu, se pravi bolj ali manj med starimi rešitvami.

V tej politični godlji je seveda največja težava v tem, da so vse politične stranke na kaj takšnega precej nepripravljene. Poleg tega je treba upoštevati, da se je v razmeroma kratkem času od zadnjih volitev zgodilo veliko stvari. Navsezadnje so ljudje končno prišli na ulice in začeli politiki postavljati neke zahteve. Mimo tega dejstva seveda ne bo mogel noben politik. Te zahteve bo treba zdaj najprej prevesti in potem nanje začeti odgovarjati.

Najuspešnejši stranki zadnjih volitev bosta očitno potrebovali še kar nekaj časa za streznitev. Vse kaže, da še nista prav dobro dojeli, kaj se jima je pravzaprav zgodilo. Pri tem trenutno ni tako problematična PS, ki se je vsaj potuhnila in ne pošilja v svet kakšnih norih izjav in interpretacij, s katerimi se SDS kar naprej in brez prestanka smeši tako pred domačo kot tudi tujo javnostjo. Na tem področju postavlja popolnoma nova merila France Cukjati: njegove izjave ("… Mi pa, ali bomo še vedno tiho in molče pustili, da nas peljejo v Barbara rov?") pomenijo atentat na zdravo pamet in najhujšo žalitev dobrega okusa. Mnogim gre ob njih na bruhanje. Človek pomisli, da nižje pa res ne gre (ampak optimisti ga kaj hitro prepričajo, da ni nikoli tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše).

Nekateri komentatorji dogajanja vidijo v tem neizpodbitni dokaz za nekakšno moralno vzvišenost levice, pri čemer je seveda – to je treba povedati takoj – zelo veliko sprenevedanja. Povedano v pastoralni govorici nesrečnega Cukjatija: ravno takšne "ovce", kot jih ima desnica, je brez težav mogoče najti tudi na pašnikih t. i. levice. (Razlika je najbrž le v tem, da "pastirji" na levici vseeno uporabljajo malce bolj prefinjene metode.) Spomniti se je treba samo zadnjih volitev: ali se ni kar dobro vedelo, kdo ali kaj je Zoran Janković? No, tisti, ki je to hotel vedeti, je vsekakor lahko. Vendar pa to levičarskih "ovc" ni oviralo, da ne bi prisluhnile nekdanjemu vodji države, uglednim intelektualcem, kulturnikom in estradnikom – kakor poslušni pionirčki, ki vehementno zatrjujejo, da v prostem času "mislijo s svojo glavo", so takoj pritekle in začele mahati z zastavicami. Za prvi maj je gospod župan celo nastopil v vlogi prvega delavca. In kaj, to naj bi bila kritična levica?!

V skladu s povedanim torej ne bo dovolj, če se bodo spremenili samo politiki. Ravno tako ali pa še bolj je pomembno, da se v svojem temeljnem odnosu do politike spremenijo državljani. Jasno je, da brez aktivne vloge državljanov pač ni demokracije. Minimalni pogoj za to pa je, da se sploh udeležijo volitev in torej še pred tem kritično razmislijo, koga in zakaj bodo volili ter koga in zakaj ne. Ali je dobra frizura res tudi dober razlog za volilni glas? Itd. Sicer pa se počasi že vsakdo dobro zaveda, da imajo tovrstne odločitve konkretne učinke v realnem življenju. Odgovornost je potemtakem na obeh straneh, tako na strani politikov kot tudi volivcev. Kot pravi star slovenski pregovor: politika je preveč pomembna, da bi bila lahko prepuščena le politkom. To je navsezadnje tudi dober razlog, da vsi tisti, ki so že kdaj začutili željo po konkretnejšem udejstvovanju, resno razmislijo o tej možnosti.

Naslednje volitve bodo torej zelo pomembne. Z njimi se bodo postavile tirnice za prihodnost države. Ravno zato je nadvse pomembno, da se počistijo vse tiste stvari za nazaj, ki jih je treba počistiti, se odstranijo vse tiste ovire, ki so do zdaj učinkovito preprečevale, da bi država razvila svoj celotni potencial. Slovenija je brez dvoma sposobna in pripravljena na nekaj boljšega.