O evropskih zvezdah križih in težavah

Zgodba o teh zvezdah gre nekako takole: ker sta si rdečo rezervirala že SFRJ in Sovjetska zveza, belo pa ZDA, so bili evropski očetje prisiljeni izbrati nekaj tretjega. Zato rumena, barva, ki spominja na zlate zvezde na vrhu praporov – od tod tudi domačnost evropskih simbolov v Sloveniji. Če je bilo ob vstopanju Slovenije v EU v zraku še veliko iluzij, je Hrvaško obvladovalo vzdušje precejšne treznosti. To v bistvu niti ni tako presenetljivo, kajti navsezadnje tudi v starih članicah že nekaj časa ni mogoče zaslediti kakšnega pretiranega navdušenja nad evropskimi idejami. Pravzaprav je še huje, iz trenutnega vzdušja si marsikje protievropsko naravnane stranke veselo ustvarjajo politični kapital. Največja težava se najbrž skriva v tem, da danes večina Evropejcev vidi smisel povezave samo še v skupnem trgu oz. ekonomiji. Kakršno je stanje ekonomije, takšen je odnos do EU-ja. S tem je izvorna ideja seveda postavljena popolnoma na glavo – izvorno je namreč ekonomija predstavljala zgolj sredstvo. Glavni cilj je bil trajni mir. Ravno to sta Merklovi v zadnjih letih že nekajkrat skušala dopovedati njena slavna predhodnika, oba Helmuta, eden Schmidt, drugi Kohl, ki se počutita precej nelagodno ob primerjavah, kakršno je pred nekaj tedni dal madžarski premier, ko je kanclerko primerjal z nacisti. Da postajajo takšne primerjave v zadnjem času nekaj že kar nevarno običajnega, najbrž ni treba posebej omenjati. Splošna pozaba izvornega smisla evropske povezave je na prvi pogled nenavadna zaradi mnogokrat že kar težko razumljive obsedenosti številnih Evropejcev z zgodovino, ki nemalokrat, kot npr. v primeru Slovenije, popolnoma paralizira politiko. Ko zgodovina enkrat postane orožje v rokah politikov, lahko vse skupaj postane potencialno nevarno.

Schmidt in Kohl sta še vedela, da je bil nemški narod leta 1945 dejansko na robu fizičnega propada. Če so bili zgodovinarji nekoliko manj sramežljivi pri opisovanju zločinov Sovjetov, je nekoliko težje priti do literature o obnašanju zahodnih zaveznikov. No, dejstvo je, da kakšne bistvene razlike ni bilo. Že takoj ob izkrcanju v Normandiji so ameriški vojaki postrelili veliko Nemcev, ki so se želeli predati. Prav nič drugače ni bilo po koncu vojne. Martin Brech, ameriški vojak, ki je stražil nemške vojne ujetnike, govori celo o "Eisenhowerjevih taboriščih smrti". Močne besede, ni kaj. Natančne številke ne bodo znane nikoli – neonacisti govorijo o milijonih, drugi o tisočih. Kakorkoli že, dejstvo je, da takrat ni bilo veliko takšnih, ki bi do Nemcev in njihovih zaveznikov kazali kakšno sočutje . Tudi Britancem se slovenski domobranci, ko so jih izročali partizanom – kljub temu da so dobro vedeli, kaj se bo z njimi zgodilo –, niso niti malo smilili.

Vse to seveda ne opravičuje zunajsodnih pobojev, pomaga jih zgolj malce bolj razumeti. Človek ob tem pomisli, da se v zgodovino gotovo niso po naključju tako opazno vpisale besede galskega vojskovodje Brena, ki jih je izrekel premaganim Rimljanom, ko so se ti pritoževali nad točnostjo tehtnice, s katero so tehtali vojni plen. Bren je med uteži vrgel še svoj meč in rekel "Vae victis", gorje premaganim. Skratka, poanta je v tem, da Slovenija tukaj ni nobena izjema ali posebnost, kot trdijo nekateri politiki, takšne stvari so se dogajale že prej in se bodo brez dvoma tudi v bodoče, tako pri večjih kot tudi manjših narodih.

Vsa ta razprava bi bila morda celo odveč, če ne bi ravno v času, ko so Hrvati pripravljali še zadnje podrobnosti za veliko slovesnost ob vstopu v EU, v Šentjoštu ob praznovanju 70. obletnice birmovanja škofa Gregorija Rožmana paradirala skupina moških v domobranskih uniformah, z orožjem in domobransko zastavo. S to predstavo prav gotovo niso želeli in tudi ne bodo sprožili polemike o tem, ali so bili domobranci res bolj modno osveščeni od partizanov, pri katerih je bila stvar očitno prepuščena bolj osebnemu okusu posameznika itd. S to gesto mučna in dolgočasna polemika dobiva neko popolnoma novo dimenzijo.

Bog ve, ali se ti ljudje sploh zavedajo, da je EU utemeljen na njihovem porazu oz., natančneje, na porazu idej, v imenu katerih in za katere so se domobranci – kot pomožne policijske enote, ve se, koga – borili?