O Evropi in nemški igri

To nenavadno izjavo si lahko seveda vsakdo interpretira po svoje, vendar pa se pri tem splača malce potruditi in poskušati razumeti, kaj natanko je tisto, česar si Nemčija domnevno ne želi. Dobro izhodišče za razumevanje tega, česar se Nemčija po zagotavljanju njenega finančnega ministra tako otepa, so lahko besede, ki so se zapisale neki slovenski novinarki, očitno oboževalki nekdanjega ministra Šušteršiča, ki da ''je ekonomist, ne družboslovec''. Ko človek naleti na takšne stavke, je po vsej verjetnosti najprej nekoliko zmeden, kajti v anglosaksonski tradiciji umeščajo ekonomijo običajno med ''social science''. Pravzaprav ni nič drugače v Evropi: v Nemčiji spada v družino ''Sozialwissenschaften'', v Franciji ''sciences humaines et sociales'' itd. Ali je mogoče, da je novinarka pomešala pojme? Ali morda ne razume dobro stvari, o kateri piše? Takšen sklep se vsaj vsiljuje vsakomur, ki ne pozna slovenskih posebnosti. Vsem drugim je bolj kot ne jasno, da novinarka v resnici izredno dobro razume vse tisto, kar ostaja v večini javnih debat na to temo sicer zamolčano, vendar pa je za njihovo razumevanje ključnega pomena. Za Slovenijo je med drugim značilno, da boš tu očitno prej našel jetija kot pa kakšnega neoliberalca. Res zanimivo, za vse običajne osumljence se na koncu izkaže, da so le, kakor pravijo sami, ''klasični liberalci''. In prav s tem dobi zgodba svojo notranjo logiko, kajti klasični liberalci so se že od nekdaj nagibali k naturalističnemu razumevanju ekonomije. V središču ekonomije so vedno videli trg kot prostor svobodne menjave, kjer partnerji izmenjujejo svoje blago. Pozneje to razumevanje sicer nekoliko korigirajo, načelo trga ni več svobodna menjava, ampak konkurenca, vendar se s tem odnos do države oz. politike ne spremeni prav nič: država je v bistvu vedno nekoliko odveč. Trg je kakor Rousseaujev plemeniti divjak, torej nekaj po svoji naravi dobrega, kar pa se v družbi počasi, a zanesljivo spridi. Da do tega ne bi prihajalo, ga je najbolje prepustiti samemu sebi, se pravi delovanju njegovih lastnih zakonov. Skratka, naloga države je laissez-faire, pustiti trg pri miru (njena morebitna intervencija je omejena skoraj izključno na področje produkcije, kjer naj zaščiti zasebno lastnino).

Približno tako torej razmišljajo slovenski ''klasični liberalci'', ki očitno vidijo v ekonomiji naravoslovno znanost, katera odkriva naravne zakone trga. V skladu s tem od politikov zahtevajo, da se tem zakonom brez pridržkov podrejajo, kar z drugimi besedami pomeni, da se morajo nujno čim prej spremeniti v tehnokrate. Le s tem bo kriza slej ko prej postala nekaj preteklega.

Vendar pa omenjena doktrina ni tisto, kar nemški finančni minister od Evrope tako ''ne želi''. Z drugimi besedami: nemški neoliberalizem oz., kot ga označujejo sami, ordoliberalizem, temelji na povsem drugačnih predpostavkah. Mimogrede: pred nekaj tedni je celo Mario Draghi, predsednik Evropske centralne banke (ECB), zagotavljal, da njegova banka deluje po načelih ordoliberalizma. In Alenka Bratušek si ob tem gotovo misli: če je nekaj dobro za ECB, je najbrž dovolj dobro tudi za Slovenijo.

Temeljna značilnost in novost ordoliberalizma je v tem, da se odpove naivnemu naturalizmu klasičnih liberalcev. To pomeni, da trg ni nekaj po naravi danega, kar bi delovalo povsem spontano, samo od sebe, in tudi konkurenca kot bistvo trga ni naravna igra nagonov, strasti, poželenja, požrešnosti itd. Nasprotno, trg oz. konkurenca sta nekaj umetno ustvarjenega. Skratka, pri vsem skupaj gre za fenomene, ki se lahko konstituirajo le v družbi in z družbo – za njihov nastanek in delovanje je torej najprej treba šele vzpostaviti pogoje. Ravno pri vzpostavljanju teh pogojev pa je ključnega pomena država. Vendar poanta tukaj ni v tem, da bi se ta potem umaknila in trg prepustila samemu sebi oz. prosti igri konkurence, nasprotno, država je tista instanca, ki tržno ekonomijo spremlja od začetka do konca.

Poenostavljeno povedano: če trg primerjaš z nogometnim igriščem in tekmo z igro konkurence, potem je država tista instanca, ki je najprej postavila stadion, potem organizirala tekmo, zdaj pa skrbi za kolikor toliko spošljiv odnos do pravil igre. Če je igra pregroba, piska vsak štart na žogo, če ni, pusti igro, da teče itd. In ko Schäuble pravi, da ne želi nemške Evrope, da pa želi konkurenčno Evropo, je to bržkone treba interpretirati v smislu, da ne želi, da bi npr. Maribor naslednje leto Bayernu prevzel evropski naslov, da pa želi, da bi bil v finalu vsaj malce konkurenčen, kajti drugače bo vladal neznosni dolgčas. No, vsekakor se bo z Nemci mogoče pogajati o marsičem, toda ne o konkurenčnosti. To pomeni, da se bodo igralci morali podvreči strogemu režimu treninga, počitka in diete, polno bo raznega odrekanja, pred tekmami ne bo popivanja in seksanja itd.

O ordoliberalizmu si lahko sicer vsakdo misli svoje, vsekakor je eno veliko vprašanje, če se bo sploh oz. kako se bo prijel zunaj Nemčije, ali bo na koncu uspešen ali ne …, a dejstvo je, da je to v tem trenutku edina igra v mestu.