Četrtek, 8. 1. 2015, 10.51
8 let, 3 mesece
O dveh skušnjavah po pokolu v Parizu
Nas pa prevevata globoka žalost in zgroženost spričo nasilnega sovraštva, ki ga širijo zamaskirani napadalci.
Poboj novinarjev in policistov, sredi evropskega velemesta in pri belem dnevu, na zavest Evropejcev deluje podobno, kot je napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku in na Pentagon deloval na Američane. Ranjen je medij, ključna inštitucija naše civilizacije, četrta veja oblasti, temelj demokratične in svobodne družbe!
Naša civilizacija tako močno verjame v človekovo dostojanstvo, da spoštuje tudi človeka, ki se očitno moti ali zlonamerno izkoristi svojo svobodo. Na tovrstne zablode in izpade se ne odzove s surovo silo državnega aparata, ampak upa, da bodo zreli ljudje znali ločiti zrnje od plev.
Charlie Hebdo in njemu podobni mediji znajo biti nadležni. A so tudi majhni in nepomembni. Po njih pogosto posegajo tisti, ki imajo razvite možgane in močan želodec. Prav zato, ker so majhni in kot čeri štrlijo iz morja normalnih, splošnih časopisov ali oddaj, so praviloma dobrodošla dopolnitev prevladujočemu medijskemu ekosistemu in hkrati njegova relativizacija, kritika, brez katere bi življenje hitro postalo duhamorno.
Ločnica med mirom in vojno, med dobroto in hudobijo ne sovpada z mejo med Evropo in Bližnjim vzhodom, med krščanstvom in islamom, med sekulariziranim Zahodom in religioznim preostankom sveta.
Ta ločnica gre po sredi vsakega človeka, vsake skupnosti, vsake države in vsake kulture. Našega miru ne ogrožajo le zavedeni, zakrinkani, arabske slogane kričoči dvajset- in tridesetletniki, po možnosti "uvoženi" iz daljnih dežel. Mir v moji deželi je ogrožen takrat, ko sem nestrpen do soseda, s katerim se ne strinjam ali mu zavidam, pa tudi takrat, ko molčim in nič ne ukrenem proti objestnežem in nasilnežem okrog sebe.
Prav bi bilo, da se po tem, ko bomo novinarji in javni komunikatorji pokopali svoje umrle, zamislimo tudi nad tem vidikom svojega dela. Svoboda govora in tiska vendar ne more biti v tem, da lahko počnem, karkoli hočem, ne da bi se mi bilo treba bati negativnih posledic za svoje besede in dejanja.
Če z besedo prizadenem soseda ali spodkopavam temelje skupnega življenja, potem je prav, da za to nosim posledice. Pa ne zagovarjam samocenzure. Sam sebe cenzuriram takrat, ko se bojim ali se udinjam. Ko pa se izogibam besed, ki bi prizadele soseda ali rušile najin skupni dom, skratka, ko sem obziren in uvideven, takrat sem šele zares svoboden.
Kot povsod velja tudi tukaj: če se mi samemu ne uspe vzgojiti in civilizirati, bodo to storili drugi namesto mene in zame. Verjetno s tršimi metodami, kot bi jih uporabil jaz sam.