Novi tigri

Skozi zgodovino so razvojna žarišča spreminjala svoje zemljepisne koordinate. To, kar danes imenujejo Zahod, se pravi dežele Zahodne Evrope in Severne Amerike (ter še nekatere druge, ki spadajo v ta kulturno-civilizacijski krog), ni bilo od nekdaj sinonim za napredek in blaginjo. Dominanten položaj zahodnega sveta v ekonomskem, političnem in kulturnem smislu je posledica razvoja zadnjih nekaj stoletij. In ni jih malo, ki ocenjujejo, da bo novo stoletje prineslo konec njegove prevlade. Ti menijo, da naj bi se v ne tako oddaljeni prihodnosti središče svetovne gospodarske, morda pa tudi politične moči preselilo v vzhodno Azijo. Poleg že visoko razvitih industrijskih držav, kot so Japonska in t. i. vzhodnoazijski tigri, tj. Južna Koreja, Tajvan in Singapur, tu izpostavljajo predvsem Kitajsko. Ta dežela, ki ni zgolj država, temveč predstavlja eno najstarejših svetovnih civilizacij, je že zdaj eden najpomembnejših globalnih ekonomskih igralcev, ki ima vodilno vlogo ne samo pri proizvodnji nizkocenovnih izdelkov, temveč tudi na nekaterih tehnološko zahtevnih področjih. Nekateri menijo, da bo že v prihodnjih desetletjih postala najpomembnejša gospodarska sila sveta. Seveda se ni mogoče kar samodejno zanašati na zdajšnje trende gospodarske rasti. Obstajajo številni dejavniki, od institucionalnega okvira do demografskih razmer, ki lahko stvari močno spremenijo. Vendar pa to ne zanika velikanskega napredka, ki se je zgodil na območju vzhodne Azije. Ne samo na Kitajskem, temveč tudi v nekaterih deželah, ki so v še ne prav oddaljeni preteklosti veljale za močo problematične. Takšen je recimo Vietnam. Dežela in narod s tragično zgodovinsko usodo, ki sta v 20. stoletju več desetletij preživela v stalnih vojnah, ki so zahtevale življenja več milijonov Vietnamcev in prinesle strahovito opustošenje, sta v zadnjih letih z vključitvijo v globalne gospodarske tokove deležna silovitega razvoja. Obiskovalec je lahko dobesedno očaran zaradi dinamičnosti, urejenosti in organiziranosti, kar je vidno ne samo v velikih mestih, temveč tudi na sicer precej revnejšem podeželju. Po svojem videzu Vietnam deluje bistveno bolj razvit, kot bi bilo mogoče sklepati na podlagi podatkov o njegovem bruto družbenem proizvodu na prebivalca. Pri tem je paradoksalno, da gre za deželo, ki ne samo da jo je pred časom zaznamovala družbena ureditev t. i. realnega socializma, temveč se uradno še vedno razglaša za socialistično (podobno kot Kitajska). Vendar predvsem v mestih, kot je Ho Ši Minh (prej Sajgon), ki je njena gospodarska in finančna prestolnica, tega razen po uradni ikonografiji in mogoče opaziti. Še več, na mnogih področjih so stvari urejene na način, ki bi bil pri naših domačih "socialistih" deležen besnega nasprotovanja. Tako je recimo študij na vietnamskih univerzah plačljiv. Ne samo na zasebnih, temveč tudi na javnih! In še kar dosti je takšnih primerov, kjer ta dežela deluje bistveno bolj kapitalistično od tega, kar danes poznamo v Evropi.