Nina Gaspari: Ne zasluži si vsak slišati tvojega mnenja!

Od konca leta 2008 sem strastna uporabnica Twitterja. V skoraj petnajstih letih sem doživela in preživela vse faze, skozi katere gre povprečen uporabnik tega omrežja.

Začetna, majhna skupnost me je povezala z zanimivimi ljudmi, s katerimi smo se pogosto srečevali tudi v živo. Nato je sledila faza, na katero nisem ponosna. V nekem trenutku sem se spremenila v tečno vsevedko, ki je z neskončno lahkotnostjo zapisovala in delila vsako misel, ki ji je padla na pamet.

Šlo je celo tako daleč, da sem se nekoč skregala z enim od takrat aktualnih ministrov, ki je od mene dobil mnenja s področja, ki ga de facto nisem poznala.

Sledili sta še fazi obupovanja nad omrežjem in napadov tesnobe, ki sem jih poskušala premagati s samoomejevanjem. Ob tem sem spoznala še moč prevzemanja odgovornosti za svoje besede.

Danes so moji skoki na to omrežje kratki in omejeni. Še vedno pa hrepenim po zanimivih debatah, klesanjih mnenj, drugačnih argumentih in mnenjih, ki so me nekoč spodbujala k razmišljanju in samopreverjanju. Vse to je izhlapelo ob tisočerih klikih na "mute" in "block".

Foto: Shutterstock

V desetletju in pol opazovanja aktivnosti na tem omrežju se je zgodil prelom. Okolje, ki je bilo in bi lahko bilo tudi v prihodnje krasen generator novih idej, spoznavanj in odpiranja misli, s(m)o zasedli posamezniki in skupine ter ga začeli izkoriščati za manipuliranje, razdvajanje, napade in javna linčanja.

Ko mnenja preglasijo dejstva

Svojo odvisnost od neskončnega poglabljanja v brezupne in nesmiselne debate na Twitterju sem našla v stavku, ki ga je nekoč izrekla ena najbolj uspešnih in prepoznavnih voditeljic ameriške televizije Oprah Winfrey: "Ne zasluži si vsak slišati tvojega mnenja!"

Naša mnenja so dragocena in so naše največje bogastvo. Do njih bi morala imeti dostop zgolj peščica ljudi, ki jih imamo okoli sebe. Zgolj tisti, za katere verjamemo, da si jih zaslužijo slišati. Le tisti, ki se bodo nanje odzvali z uporabnimi in koristnimi odzivi in uvidi.

Mnenja so subjektivna. So naše ocene, prepričanja in stališča. Temeljijo na osebnih izkušnjah, vrednotah in čustvih. V svoja mnenja vpletamo svoje razumevanje, interpretacijo in dojemanja določenih tem in vprašanj.

Prav ti raznovrstnost in edinstvenost, ki ju vsak od nas ponuja s svojimi mnenji, ta mnenja delata bogata, zanimiva in pomembna.

Zdi se, da smo v zadnjem času povsem izgubili zavedanje o subjektivnosti svojih mnenj. Še več. Vse prevečkrat se zgodi, da mnenja preglasijo dejstva, torej objektivne resnice o nečem, kar temelji na preverjenih informacijah, raziskavah ali dokazih.

Kolektivno nerazumevanje razlik se zavzeto uporablja v namene raznovrstnih obračunavanj, ki so nas pripeljala do stanja, v katerem smo danes.

Postali smo družba, ki ni zmožna spoštljive izmenjave nasprotujočih si mnenj. Dovolili smo si postaviti se na dva pola, med katerima se zdi, da ni preseka za skupno dobro, za spodobno komuniciranje in osredotočanje na tiste teme, ki so za vse nas ključne in enako pomembne.

Povečali so se konflikti in iz dneva v dan se med nami odvija vse bolj brutalna izmenjava besed.

Foto: Shutterstock

Izgubljanje osredotočenosti

V tem šumu besedne driske dobrih, odličnih in prepotrebnih mnenj ne vidimo in slišimo več.

V želji po pripadanju mnenjski skupini, ki nam je bližje, smo sprejeli igro preusmerjanja pozornosti, ki nas vodi stran od tem, dobrih za skupnosti in odprte družbe. Stanje normale je postalo nizkotno obračunavanje na temah, ki razdvajajo in ki v sodobni družbi ne bi smele dobiti prostora.

V tekmi za kanček pozornosti smo pozabili, da našo družbo sestavljamo odrasli, zrelejši posamezniki, ter mladi, otroci in mladostniki, ki v našem komuniciranju in obnašanju vidijo zglede zase.

Neodgovorna družba

V samo zadnjih nekaj dneh smo lahko spremljali grozljive zgodbe s skupnim imenovalcem: popolno odsotnostjo sprejemanja odgovornosti in odklopom od brutalne resničnosti, ki se odvija okoli nas.

Preštevilne zgodbe medvrstniškega nasilja, zlorab in hladnokrvnega pohoda na eni od beograjskih šol so znova na plan privlekle vojno mnenj in obsojanj, ki so jih odrasle osebe, marsikatere tudi s pozicije moči, pošiljale prek družbenih omrežij in spletnih komentarjev.

Foto: Shutterstock Kako je mogoče, da se ti isti odrasli posamezniki, ki generirajo raven nespodobnega komuniciranja in obnašanja, v isti sapi odločijo v svet poslati sodbe, ki letijo na otroke in mladostnike? V popolni odsotnosti stika z resničnostjo ne vidijo, da ti isti otroci in mladostniki živijo okoli njih, jih opazujejo in kot spužve prejemajo standarde "sprejemljivega" vedenja v družbi.

Koliko zgodb bo še treba doživeti, videti in prebrati, preden se bomo pogledali v ogledalo in si priznali, da smo kolektivno krivi in odgovorni za svojo resničnost?

Samoomejevanje ali zapiranje prostora za mnenja

Med pisanjem te kolumne je urednik tega spletnega mesta sprejel odločitev, da začasno zapre prostor za komentiranje.

V zadnjih letih je postalo očitno, da se kot družba ne znamo ustaviti in samoomejiti, narediti koraka nazaj in vdihniti, preden svoje mnenjske naboje pošiljamo na vse strani z željo po čim večjem odmevu.

Če odrasli ne znamo odgovorno stati za svojimi dejanji in besedami, je prav, da takšno odločitev sprejme medij, ki našim nespodobnostim zapira prostor in jim onemogoči, da se razlezejo še globlje v pore naše družbe.

Kdo ve, morda si bomo nekoč, v lepši prihodnosti, zaslužili prostor za dialog, izmenjavo argumentov in mnenj. Morda.

Do takrat pa je bolje, da najprej utihnemo in si nato prisluhnemo. Potem bo prišel čas, da vsi skupaj zgradimo nov družbeni konsenz spodobnejše družbe.

Nina Gaspari Foto: Mimi Antolović