Neenakopravni državljani

Nesmiselnim, ker večino novih delovnih mest zasedejo ljudje s priporočili (zvezami). Zato večina delodajalcev na prošnje niti vljudnostno ne odgovori. Kar je v popolnem nasprotju že z bontonom, kaj šele z dobro poslovno prakso. Ignoranca podjetij pa mlade pisarje prošenj še bolj potisne v blato pesimizma. Položaj ni vsak dan boljši, ampak slabši. O tem so začeli razmišljati tudi politiki, ki so ugotovili, kako velikanska je gospodarska škoda, če mladi izobraženci živijo doma na račun svojih staršev in si, namesto da bi delali, enosmerno dopisujejo z delodajalci. Evropski parlament je zato z velikansko večino sprejel resolucijo, ki vlade poziva, da nezaposlenim mladim omogočijo vsaj pripravništvo, če že ne zaposlitve. Da bi le to sporočilo iz njihovih ust čim prej prišlo do vladnih ušes. Država namreč sploh ne ve, kam bi z mladimi. Najprej skoraj polovico dijakov pošlje na gimnazije, kjer se morajo vsi učiti vse in čas odločitve za poklic še prelagajo. Šole, ki izobražujejo obrtnike in tehnike, pa ostajajo na repu priljubljenosti. Čeprav vsi dobro vemo, kakšna je cena ure dela vodovodarja ali električarja, pa starši prihodnost svojih otrok vidimo samo v pisarnah. Pred stoletjem so se očetje suvereno odločali in med petimi sinovi izbrali enega, ki so ga poslali v šole. Naši predniki, kmetje brez izobrazbe, so lahko povlekli tako odločitev. Današnji starši, ki imamo vse potrebne informacije, pa se bojimo odločitve, da bi svojega otroka poslali na mizarsko šolo. Nejeverno majemo z glavo, če kdo pove, da je bil Plečnik najprej mizar in da brez tega znanja ne bi mogel tako vrhunsko izpopolniti detajlov v svojih stavbah. Kljub vsej poznejši visokošolski izobrazbi. Državna politika je, da gimnazijci nadaljujejo šolanje na fakultetah. Čeprav je kakovost visokega izobraževanja v Sloveniji neverjetno različne kakovosti, tega ne upoštevajo ne država, ne delodajalci in ne študentje. Državi je povsem vseeno tudi, ali študent diplomira ali ne. In če diplomira v štirih ali desetih letih. Tudi sam sem podaljšal študij za dve leti, čeprav sem si dejansko takrat že služil kruh. Kakšna država je Slovenija, da si to lahko privošči? Leta in leta financira študij ljudem, da potem s tako izobrazbo ne morejo dobiti zaposlitve?!?

Mladim seveda ne smemo očitati, če se tako množično odločajo za študij družboslovja. Novinarji, uradniki in učitelji namreč zaslužijo veliko več kot strojni inženirji. Javni sektor pa ima veliko več pravic, zaščite in denarja kot zaposleni v gospodarstvu. Tega sicer Zahodnjaki ne morejo razumeti. Mladi pa to vedo in imajo vsi skupaj eno samo željo: dobiti državno službo. Isto si želijo tudi njihovi starši in sorodniki, zato veliko telefonirajo znancem in prijateljem, ki bi lahko kaj "zrihtali".

Za mlade, ki se šolajo, je v naši državi razmeroma dobro poskrbljeno. Njihov socialni položaj je včasih še boljši od položaja njihovih staršev. A ta položaj v trenutku izgine, ko se šolanje konča. Mladi takrat postanejo neenakopravni državljani. To je sporočilo demonstracij, ki pa ga med komunističnimi gesli težko prepoznamo. In v tem so demonstracije nepolitične oziroma uperjene tako proti levici kot proti desni sredini. Mladi niso krivi, da smo jim starejše generacije ustvarile državo, kjer je tako težko dobiti zaposlitev. Mladi imajo pravico, da jih obravnavamo enako kot vse druge državljane. Zato bi morali pravice, ki jih imamo starejši, pravično porazdeliti. Zakaj mladi sposobni ljudje ne morejo dobiti službe v javni upravi, medtem ko so vsi starejši delavci v javni upravi zaščiteni kot kočevski medvedi? Zakaj na tem področju ne velja ustavno določilo, da je "Vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto"? Sindikati se teh razmer zelo dobro zavedajo, zato mladih ne zastopajo. Govorijo sicer drugače, a tudi mladi bodo prej ali slej ugotovili, kam pes taco moli. Sindikati, večina medijev in dobro plačani kulturniki, ki imajo polna usta revolucionarnih gesel, mladih ne bodo pripeljali do enakopravnosti. Povsem obratno.