Najprej tragedija, nato farsa, potem slovenska realnost

Se ne spominjam več, ampak nekaj je že bilo. Afera na afero.

Kot državljan te države si vedno pogosteje želim, da bi strici prevzeli vajeti v svoje roke. Da bi "murglje", če so, poskrbele tudi za državo, ne samo reševale nacionalnih interesentov in drugih članov družine. Vse bolj kaže, da stricem zadeve uhajajo iz rok. Ampak, kot je komentiral kolega: so pač strici in kakšne očetovske skrbi za državo od njih ni mogoče pričakovati.

Pokvarjeni politiki, dobro ljudstvo Ampak k pisanju me je spodbudilo nekaj obrobnega iz novice o Markeževi. Vsaj na prvi pogled. V torek so namreč mediji poročali o tem, kako so poskusili iz neke knjižnice pridobiti izvod ministričinega magisterija. Da jim je bil že obljubljen. Potem pa je nekdo telefoniral in knjižnici prepovedal, da bi izvod izdali v izposojo. In so ubogali!

Da nekdo telefonira v knjižnico in reče, da nečesa ne smejo izposoditi, tam pa ga ubogajo, več pove o tem, da so ljudske glave še naprej v totalitarizmu, kot da nekdo morda naklepno krši človekove pravice, da drugi pošlje vojaške obveščevalce nad privatizacijo ali nekdo tretji civilne obveščevalce nad obritoglavce.

Zadnje so počeli politiki. Nekateri so odšli. Drugi še vztrajajo. Vsaj načelno politike lahko zamenjamo. Nekatere zlepa, druge zgrda, tretji gredo celo sami. Vsaj teoretično. Da ne gredo sami kot na primer minister Veber, je tudi del slovenske izjemnosti.

V normalnih demokracijah predsednik vlade ministru tiho namigne, naj gre, ta pa še bolj tiho pospravi pisano. V Sloveniji se nekateri fikusa oklepajo z vsemi štirimi. Izzovejo vladno krizo, napolnili bodo za en mesec časopisnih naslovnic. Ko bodo le odšli, bodo imeli črno za nohti od zemlje fikusa, ki so se ga oklepali.

Pa vendar, politike lahko zamenjamo. Ljudstva pa ne moremo. Knjižničar je bil del ljudstva. Ki je dobro in nepokvarjeno. To zadnje dodajam s kančkom sarkazma.

Raziskovalni novinarji S kančkom sarkazma lahko damo priznanje za dosežek tudi novinarjem Demokracije. Dokopali so se namreč do izvoda magisterija Klavdije Markež. Novinarski dosežek v Sloveniji dandanes je, če ti uspe dobiti nekaj, kar je – v knjižnici. Oziroma naj bi bilo.

Seveda ob tem zbledi tisto, kar je doslej veljalo za presežek raziskovalnega novinarstva. Na primer objavljanje besedil, ki jih želi v javnost lansirati Sova o tako imenovani skrajni desnici. Ali pa poglobljena študija oblike nosu našega kardinala. Kar je bil kronski dokaz, ki je presežek spravil na naslovnico osrednjega časopisa.

Priznanje zaslužijo tudi ministričini svetovalci za odnose z javnostjo. Ves dan smo namreč poslušali o viteškem dejanju, da je ministrica magisterij v pregled, ali je plagiat ali ni, dala kar sama. Je verjela, da bi ga lahko spoznali za malomarnega? Resno? Mar ne ve, ali je prepisovala ali ne? Se ne spomni? Ministrica je ves čas vedela, kako je nastal njen magisterij. Ali pa ne. Morda je živela v veri, da je pošteno plačala za izvirnik, podtaknili pa so ji plagiat. V 37 odstotkih. Denarja verjetno ne bo mogla zahtevati nazaj.

Skratka, v najboljšem primeru je prepisovala sama, v najslabšem je prepisovalca plačala. Mi tega ne vemo, ona pa. Ona je to vedela, ko se je pustila imenovati za ministrico. Pristojno – od vseh resorjev ‒prav za visoko šolstvo. In se je kljub temu pustila imenovati. Slovenija je dežela priložnosti, kjer je vsak lahko vse, kjer ni neenakosti, ki tako skrbi Pikettija in Luko Mesca. Je Markeževa v tem izjema ali pravilo?

Škoda, da dr. Miro Cerar ni tako pozorno proučil svojih kandidatov za ministre poslance, kot obljubi, da bo pozorno proučil čisto vse drugo, od drugega tira do nemških reparacij. Le Klemenčiča ni proučeval. Tisto je bilo onkraj dvoma.

Je način, da se nam Cerar odkupi Ne, ta način ni kak lepo zveneč etični kodeks, za katerega bo kak strokovnjak za etiko zaslužil avtorski honorar. Ne, bodočim poslancem ni treba dajati v podpis papirja, da so dobra oseba, ki ima rada živali, ločuje odpadke, ne pretepa osebe, s katero je v zakonski zvezi, ni plonkala na kontrolkah v osnovni šoli in ni prepisala diplome.

Temveč Cerar s svojimi poslanci lahko odločilno pomaga pri izglasovanju zakona, ki bo v politiko prinesel nujno potrebno profesionalnost; ki bo preprečil, da v parlament ali v vlado pridejo začetniki. Da jih nihče ne pozna in da zato o njih ne vemo nič slabega, je njihova glavna konkurenčna prednost. Da so novi obrazi.

Spremeniti mora volilno zakonodajo, in sicer tako, da bodo ljudje vedeli, za koga glasujejo. Da bodo vedeli, kdo bo sedel v parlamentu. Da bodo vedeli, kdo je njihov poslanec: kdo predstavlja njihov kraj in kdo predstavlja njegovo politično opcijo. Volivci morajo približno vedeti, kdo bodo morebitni ministri in kako dolgo ministrsko klop ima kakšna stranka. Sistem more spodbujati povezovanje v velike stranke, ker od izsiljevanja majhnih nima nihče nič.

Namesto da se Cerar posipa s pepelom in rešuje posamične težave, naj pripomore k spremembi sistema. Teorija pravi, da sistem spreminja ljudi. Obratno se zgodi izjemoma in je precej krvavo. Tega nočemo. Knjižničarka je ubogala. Spremenil jo je sistem. Tistega, ki jo je klical, tudi. Onadva ga ne bosta spremenila. Lahko pa ga spremeni odgovorni del politike.

Naj Cerar naredi nekaj dobrega za tiste, ki bi se namenili po njegovih stopinjah. Ker mu blato, v katero je zagazil, gotovo ni všeč. Menda ga ne privošči novim obrazom, ki se, čeprav tole gledajo, že odpravljajo na pot.