Sobota, 21. 1. 2023, 22.11
1 leto, 10 mesecev
Miha Mazzini: Borut Pahor, najboljša kariera vseh časov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,87
60
Prav s težavo se lotevam pisanja o Borutu Pahorju, a očitno nihče drug ne bo omenil (opazil?) dejstva, da mu pripada najbolj uspešna slovenska kariera vseh časov. Ne, ne šalim se. Poglejte le Wikipedijo in videli boste, da se je celo življenje pomikal le navzgor, navzgor; nič mu ni spodletelo, nikjer se ni zaustavil. S funkcije na funkcijo, še višjo, najvišjo. Vse, česar se je lotil, je dosegel: predsednik stranke, državnega zbora, vlade, države. Pa še evropski poslanec vmes. Najbolj priljubljen politik. Vse.
Dobro, leta 2011 je res doživel poraz na položaju predsednika vlade, a ga je ljudstvo že leto kasneje nagradilo s še boljšo službo predsednika republike.
Kjerkoli je bilo prosto mesto vladanja, je ljudstvo presodilo, da ga mora zasesti ravno on. In kadar ni odločalo ljudstvo, so ga izbrali kolegi in kolegice ali, mogoče, ustoličile sile ozadja. Tudi stranke iz povsem nasprotnih polov so bile družno zanj.
Slika neverjetnega uspeha.
Antiklimaks
Zdaj pa ga gledamo, kako obupano išče službo, ki ni povezana s politično močjo, in čutimo bolečino in sramoto. Nekateri smo ju sicer čutili že med njegovim predsedovanjem, a brez državniške funkcije je ostala le gola beda: sreča se z gospodarstveniki, "če bi ga kaj potrebovali", in dajo mu ključ, s katerim bo lahko šel na WC v njihovih prostorih, če ga bo tam blizu kje prijelo. Sreča se s stranko SD, ki naj bi ga poslala v OZN, a iztrži bonus, ki ga še na Gorenjskem ne bi zares cenili − še eno leto mu ne bo treba plačevati članarine …
Na kratko povedano: očitno se nam zdi primeren zgolj za to, da nam vlada, pa za prav nič drugega.
Trditev je videti nelogična. Pa saj ravno za vladanje bi morali imeti najbolj stroge kriterije in voliti najboljše ljudi, mar ne?
Načeloma da, vendar …
Največja slovenska kariera
Pišem za pozorne bralke in bralce, ki sedaj zagotovo že protestirajo, kako ima lahko Borut Pahor najuspešnejšo slovensko kariero vseh časov. Pa saj sem v neki davni kolumni sam poročal, kako sem se razveselil, ko sem v prostorih Kraljeve akademije v Londonu, pod napisom "dela naših članov", zagledal knjige Janeza Vajkarda Valvasorja! Kakšna kariera! In ko zagledate portret Jurija Vege na Dunaju? Spet navdušeno vzkliknete!
Lahko bi naštevali v nedogled. Ni področja človeškega delovanja, kjer se ne bi izkazal vsaj kak Slovenec. Tudi na temni strani. Recimo Odilo Globočnik, množični klavec, sodeloval pri umoru milijon in pol ljudi, poimenovan za "najbolj zlobnega med zlobnimi".
A o vseh teh karierah nismo odločali mi, temveč tuji gospodarji. Angleška akademija je presodila o Valvasorju, dunajski dvor je bil za višanje vojaške moči lahko Vegi le hvaležen, Hitler je iskal klavca in ga dobil v Globočniku.
Kariera Boruta Pahorja je prva, katere veliko večino smo omogočili vsi mi, državljani sami, brez vmešavanja tujcev.
Ostali smo sami s seboj in se spogledali − kdo je tisti, ki je najbolj primeren, da nam vlada? Pahor je bil večinski izbor, kar zagotovo več pove o nas kot o njem. Bil je pač pravi človek na pravem mestu v pravem trenutku.
V tej kolumni bom torej preko njega poskušal priti do nas. Do odgovora, kakšne oblastnike hočemo.
Peter Pan
O bivšem predsedniku in narcizmu smo brali mnogokrat, in nimam česa dodati. Opozoril bi na nekaj drugega, podobnega, in dostikrat povezanega, na tisto, kar je Jung imenoval puer aeternus, večni mladenič, Peter Pan. Ne spreglejte, da je Jung menil, da se bo v to smer gibal psihološki razvoj človeštva. V večno mladost, ki se modrosti boji in jo sovraži, ter celo življenje ostaja ista, okamenela, brez sprejemanja odgovornosti. Kot je o Pahorju zapisal Marko Crnkovič: "Pogrešali ga bomo, ker je eden izmed nas." In tako zadel žebljico na glavico, končno.
A Petrov Panov v populaciji vseeno (še) ni večina. Zakaj pa so ga podpirali preostali, ki nismo eni izmed njih?
Spremembe
Večkrat sem pisal o tem, zakaj se tako bojimo sprememb, in tokrat dodajam le, da Petri Pani poosebljajo stalnost! Nimajo psihološkega razvoja, vedno so isti. Od Pahorja vedno dobimo tisto, kar pričakujemo. Pričakujemo pa praktično nič.
To deluje tolažilno.
Kamen opore v teh hitro spreminjajočih se časih.
Nesposobni sin
Pred leti sem pregledal in analiziral tisoče in tisoče komentarjev pod Pahorjevimi objavami, in ženskam je nedvomno budil zaščitniška čustva. Češ, če ne bo predsednik, kaj bo pa revček drugega počel? (Kot kaže na sedanje iskanje službe, so imele prav.)
Spomnimo se starih zapisov iz Avstro-Ogrske, kjer so nesposobnega sina porinili v kako državno firmo, recimo na železnico, da ni delal škode po vasi, imel redno plačo in bil preskrbljen do smrti. Pa še okupatorju je delal škodo in ne nam.
Poštenjak
Ko sem spraševal te materinske zaščitnice, so se vedno umaknile na zadnjo, neprebojno linijo: edini poštenjak je, le ob njegovo ime niso vezane finančne afere.
Čeprav to recimo vsaj zaradi afere TEŠ 6 ni čisto res, pa je to zanimivo dejstvo za narod, ki zase meni, da je najbolj pošten na svetu, in bi torej moralo poštenjakov v politiki kar mrgoleti.
Marija Antoaneta
Dosti komentatorjem se je zdel s svojimi objavami frajer, a na naš, lokalni način.
Angleži imajo dvor, ki so ga pametno spremenili v neskončni resničnostni šov
Pahorjev Instagram je slovenska inačica te kraljevske drame, a z bistveno razliko. Če pri Angležih čakamo, kaj bo naslednjič groznega prišlo na plano, je pri Pahorju vse sladko in rožasto. Razlika med princem Harryjem in Pahorjem, recimo, je kot razlika med countryjem in narodno zabavno glasbo. V prvem se dogajajo same slabe stvari, pri naših narodnjakih pa je vse zgledno in poštirkano.
Pahor nam je na Instagramu ustvarjal vpogled v sanjsko življenje.
Pridno ljudstvo
V mojih mladih letih so nam dajali nasvet: "Uči se, da ti ne bo treba delati!" In kadar je kak delavec v železarni naredil tečaj na večerni šoli in so ga premestili v pisarno, so sodelavci zavistno, a obenem veselo kimali: "Ne bo mu več treba delati. Kako jih je nategnil!"
Večino komentarjev bi lahko uvrstili točno v to mešanico čustev: kako Pahor uživa, namesto da bi delal, dobro jih je nategnil. Stari, kar tako naprej!
Pahor je torej idealni jaz najbolj pridnega ljudstva na svetu. Tudi mi bi lenuharili, a se bojimo mnenja sosedov in si ne upamo − zato pa naj on izživi naše sanje.
Lovci na parazite
Očitno pa ljudje še niso pogruntali, da imamo svojo državo. Če bi tako komentirali pred štiridesetimi leti, bi bili nategnjeni komunisti v Beogradu. Pred več kot sto leti plemstvo na Dunaju, zdaj pa nategnjenci čestitajo nategovalcu.
(Nisem se mogel vzdržati in nekajkrat sem pri teh ljudeh šel prebirat njihove preostale komentarje − ne boste verjeli, dosti jih ima vgrajen pravičniški kompas, saj so ob umetnikih čisto ponoreli, naj gredo delat, namesto da jih zajedajo. Pahor je bil tako slepa pega odkrivalcev parazitizma.)
Obstoj
Pahorjeva kariera je povsem javna, desetletja ga že lahko spremljamo. Dal je nešteto intervjujev in napolnil mnogo oddaj. A nihče ne ve, kaj si zares misli. Ne poznamo njegovega prepričanja, stališč, ničesar. Neulovljiv je. Neobstoječ.
Zrcalo je, do katerega stopimo, zagledamo samega sebe in se imamo radi ter s tem tudi njega. On je slovenski Zelig, vse je vsakemu.
Najbolje je utelesil slovensko spravo v njenem banalnem pomenu, torej kot izogibanje odgovornosti: vsakemu damo po medaljo in smo spravljeni.
Kot predsednik se je opravičil izbrisanim, a kmalu zatem že izročal medaljo človeku, ki je podpisal odlok o izbrisu.
Njegova največja moč je v tem, da daje ljudstvu občutek, da nima moči, pa četudi je na najvišjih političnih položajih.
Moč
Zakaj bi takemu dali vse oblastniške funkcije?
Iz zgodovine smo navajeni vladarjev, ki so tam nekje daleč, mi pa se samoorganiziramo, menimo in "rihtamo" po svoje. Dlje je vladar, večja senca je, raje ga imamo.
Saj se spomnite evropskega komisarja Janeza Potočnika, ki je edini prehiteval Pahorja na lestvicah priljubljenosti? Bil je daleč, nihče ni vedel, kaj počne, in take imamo radi.
Še naš arhetipski vladar, kralj Matjaž, spi tam daleč proč, pod Peco.
Pahor je primeren za vse vodilne funkcije v državi, ker vemo, da je s tem funkcija zapolnjena, moč pa ostaja neuporabljena.
Po domače povedano, gotovo so sile ozadja dostikrat rekle: "Namestimo tja Pahorja, ta se ne bo mešal v naše rabote."
Šibek vladar ustreza vsem. Klike, klani in lobisti lahko "rihtajo" po svoje, stranke po svoje kupčujejo, interesne skupine imajo svoj mir, in tudi ljudstvo uživa, češ, nemočen je kot mi, le bolje se mu godi. Kar naj se mu, ko pa je tako simpatičen.
Skrivnost Pahorjevega uspeha je bila točno v tem, da je bil neprestano na funkcijah vladanja, ne da bi kdajkoli začel vladati.
P. S. Zdravstvo
Če ne verjamete tezi, da ljubimo nemočne vladarje, ker potem lahko "biznisiramo" nemoteno po svoje, vam predlagam zelo zabavno igrico: pojdite na spletno stran, kjer so našteti dosedanji slovenski ministri za zdravje. Torej ljudje, ki bi morali pokazati moč na področju verjetno največjih poslov in zaslužkov.
Poglejte, kako dolg rok trajnosti so imeli.
Nakar primerjajte trajnost tistih, ki so hoteli uporabiti moč, in onih, ki so bili le figure za javnost.
Ah, če se že sprašujete: najdaljši mandat je imela Milojka Kolar Celarc, ena redkih neodstavljenih in neodstopljenih ter hkrati tudi ena najbolj bledih.
60