Merilo uspeha

Nekaterim se uspe srečati vsako leto, drugi se zberejo le na vsakih nekaj let in prerešetajo življenjske zgodbe svojih nekdanjih sošolcev, pregledajo pleše in trebuhe. Stereotipi iz ameriških filmov, v katerih tik pred napovedano obletnico vsi tečejo do plastičnega kirurga (ali pa vsaj do kozmetičarke) in si izmišljajo olepšane zgodbe o svojem življenju (ki pozneje v večeru seveda razpadejo po šivih, tako kot od vseh preostalih), nas verjetno še ne lovijo tako zelo. Vsaj upam. Vseeno pa je na tovrstnih obletnicah zanimivo opazovati, kakšna so merila uspeha v življenju. O plačah se, na primer, ne govori na glas. Plače so kočljiva zadeva, saj nikoli ne smeš zaslužiti preveč ali premalo – kaj je preveč in kaj premalo, pa je seveda nedoločljiva ločnica, ki se spreminja glede na okoliščine. V vsakem primeru bo plača, ki odstopa od nekega povprečja, poskrbela za sram – če zaslužite "preveč", vas bodo (vsaj posredno) grajali drugi, če premalo, pa boste cenzuro vklopili kar sami. Ne moreš zmagati, saj je očitanje ljudem, da zaslužijo preveč, skoraj nacionalni šport. Tudi kadar nismo sredi krize. Plača je nekakšna tabu tema, na kateri se lomijo kopja, in višino mesečnega prejemka tako ali tako izražamo skozi obleke, mobitele in avte (trenutno boste najbolj kul s kakšnim urbanim terencem, v katerem lahko sedite višje kot preostali in bolj ko ste nad preostalimi, višje sega tudi vaša samozavest in vsi vemo, da je samozavest ključ do uspeha). To je veliko bolj učinkovito kot govorjenje o številkah.

Na srečanju z nekdanjimi sošolci lahko sicer pričakujete, da boste izvedeli predvsem vse o tem, kdo ima diplomo in kdo ne, kje so se zaposlili, kdo je poročen, kdo ločen in kako velike družine si jim je uspelo ustvariti v tistih nekaj letih, odkar se niste videli. Brez skrbi, pri otrocih je pomembno samo to, da so; dokler jih kažete zgolj na fotografiji, je vsem vseeno, kako so vzgojeni. Zelo priporočljivo je tudi to, da ste poročeni, in zelo dobro je, da imate dva priimka. Lažje se boste vklopili. Pripadali. Pri diplomi je medtem vseeno, iz katere šole je, samo da je. In da ni ponarejena.

Torej, imamo pokrite vse pomembne točke? Avto, diploma, poroka, dva otroka. Skoraj. Še nekaj žigov v potnem listu potrebujete. Brez vsaj ene eksotične destinacije na dve leti namreč ne boste očarali nikogar. Z rednim obiskovanjem eksotičnih krajev boste dokazali ne le to, da znate uživati v življenju, ampak tudi to, da ste razgledani. Potovanja so kot črtica na zidu, kjer se zbirajo dokazi tega, da res živiš. Če vse življenje preživiš v ulici Zadek v hiši številka 9, potem je to isto, kot da te ni. Potrateno življenje. Ni pomembno, ali ste vmes spisali devet knjig, dve najbolje prodajani in eno v ožjem izboru za Nobelovo nagrado – če se niste nikoli v življenju premaknili na drugo poloblo (ne niti isti kontinent ne velja), potem v resnici ne poznate ničesar, še posebej ne lastne države ali tega, kaj pomeni "resnično živeti".

Največja ironija vsega pa je, da kljub temu, da kot dokazila za uspeh sprejemamo potomce, izobrazbo, prevozno sredstvo, službo in omembe vredne počitnice, med lastnostmi, ki jih najbolj cenimo, zelo pogosto izpostavljamo spontanost. Nasprotje od spontanosti je namreč rutina. In če si kljub službi, družini, sobotnemu tečaju golfa in nedeljskemu kosilu s starši lahko govoriš, da si spontan, ker si zjutraj po trenutnem navdihu v skodelico stresel pirine kosmiče namesto ovsenih, potem je vse bolje. Bistvo je, kot vedno, v prezentaciji, in včasih je tista, ki jo pripravimo zase, najpomembnejša. Ampak kaj si drugi mislijo tako ali tako ni pomembno, kajne? Mhm. V ljudi, ki jim je menda popolnoma vseeno, kaj si drugi mislijo, ne verjamem, ravno tako kot ne verjamem v leteče ponije, dež na ukaz, udobne 10-centimetrske petke ali ljudem, ki trdijo, da nikoli ne lažejo. Niti spontano.