Med univerzalnim temeljnim dohodkom in zakonsko zajamčenim delom

Težava seveda ni v tem, da bi šlo že v osnovi za neumno idejo. Pravi razlog tudi ni v neuresničljivosti projekta. Prav tako se človek težko strinja z gospodom Brščičem, da gre za "filozofsko neubranljiv koncept". (No, gospod vsaj razume, da v zadnji instanci ne gre za ekonomsko, marveč filozofsko vprašanje.) Da ne gre za neumno idejo, misli veliko pametnih ljudi. Ravno prejšnji teden je npr. ameriški ekonomist Ed Dolan objavil zanimiv prispevek z naslovom Ali si lahko privoščimo UTD?. Sicer pa je literatura o tej tematiki tako obsežna, da ji človek težko sledi. Neuresničljiv projekt? Odvisno, kaj pomeni tukaj neuresničljivost. Pri uporabi takšnih besed je priporočljiva varčnost, kajti dejstvo je, da zgodovino sestavljajo sami neuresničljivi dogodki. Nekoč je bila tudi uvedba osemurnega delovnika neuresničljiva. Projekt generacije Y UTD torej ni tema, ki bi zaposlovala razmišljajočo javnost samo v Sloveniji. Precej burne razprave o tem potekajo tudi v ZDA. Ko je Jesse Myerson na začetku leta v reviji Rolling Stone objavil prispevek o petih ekonomskih reformah, za katere se bo morala boriti generacija, rojena v 80. in 90., je na prvo mesto postavil zakonsko pravico do dela oz. zajamčeno delo za vsakogar, na drugo pa UTD. Verjetno si ni predstavljal, da bo stvar tako odmevna – lep del dežurne javnosti je pokazal nemalo ogorčenja. No, Myerson se očitno zaveda, da na tem svetu ni bolj zabavne stvari od pene na ustih neutrudnih borcev proti komunizmu. Kakorkoli že, ko so na Huffington Postu bralce povprašali, kaj mislijo o reformnih predlogih, je večina podprla zakonsko pravico do dela, ne pa tudi UTD. Visoka podpora zakonsko zajamčenemu delu v bistvu ne preseneča, kajti ideja se je v svoji rudimentarni obliki uveljavila že v herojskem času Rooseveltovega New Deala in pozneje v idejnem podzemlju živela naprej. Zaradi te tradicije imajo danes njeni nasprotniki velike težave, ko jo skušajo povezati s komunizmom. Konec koncev je bil Roosevelt – ne glede na to, kaj o njem in njegovi politiki menijo tržni fundamentalisti – zelo priljubljen predsednik, tako zelo, da so Američani po njegovi smrti čas predsednikovanja, zavedajoč se, da bodo prej zadeli na 3x3, kot pa še enkrat izvolili takšnega človeka, omejili na dva mandata. No, pri konceptu UTD je zgodba povsem drugačna, saj za sabo nima kakšne primerljive tradicije. Koncept UTD v javnosti torej ne uživa prepričljive podpore in v tem trenutku zato ni aktualen. Ima pa zato prepričljivo javno podporo zajamčeno delo – in čeprav mu danes niso naklonjeni niti demokrati niti republikanci, bi se lahko situacija kdaj v bližnji prihodnosti tudi spremenila. Razmere postajajo namreč naklonjene drznejšim rešitvam. Kaj je zakonsko zajamčeno delo? Myerson se je v svojem prispevku navezoval na ekonomistko P. Tchernevo, ki osnovni problem vidi takole: "Vedno obstajajo ljudje, ki so pripravljeni delati, vendar jih podjetja, katerih osnovno gibalo je dobiček, ne želijo zaposliti. Tudi v času velike gospodarske rasti ni nikoli dovolj delovnih mest za vse, ki želijo delati. Danes je takih 24,4 milijona: 10,9 milijona uradno, 13,5 milijona neuradno brezposelnih." Že Keynes je vedel, da podjetja proizvedejo le toliko blaga, kolikor ga bodo po predvidevanjih prodala, pri čemer praksa kaže, da to običajno ne sovpada s polno zaposlenostjo. Skratka, podjetja očitno niso zainteresirana, da bi zaposlila več delavcev od predvidenega povpraševanja po svojih izdelkih, pa čeprav bi se z novimi delavci ustvarjalo tudi novo povpraševanje. Brezposelnost ni torej nič drugega kot "naravni" učinek tržnih sil. Zajamčeno delo (job guarantee) pomeni programe, ki bi jih financirale zvezne vlade in ki bi jih načrtovale in izvajale različne neprofitne organizacije na lokalnih ravneh. Po svoji naravi ne bi bili v prvi vrsti namenjeni za ustvarjanje monetarne, marveč socialne vrednosti. V te programe bi se lahko vključil vsakdo, ki bi želel delati, a dela ne bi našel v zasebnem sektorju. Za delo bi prejemal nek osnovni dohodek – ta bi seveda v praksi prevzel vlogo minimalne plače –, ki bi omogočal sicer skromno, vendar dostojno življenje. Zagovorniki zajamčenega dela ne pristajajo na arbitrarne določitve "naravne brezposelnosti", ki se giblje nekje od treh odstotkov do šestih odstotkov, odvisno pač od vremena in razpoloženja snovalcev ekonomskih učbenikov. Izhodiščna predpostavka je, da si vsakdo zasluži ustrezno priložnost, potem pa naj se odloči sam, ali je brezposeln že po naravi ali ne. Od rezervne armade brezposelnih do rezervne armade zaposlenih Zajamčeno delo ne bi bila začasna, ampak trajna rešitev. Po mnenju njegovih zagovornikov bi pravica do dela morala postati osnovna človekova pravica. V praksi bi stvar delovala kontraciklično: v dobrih časih bi se število sodelujočih v programih zmanjšalo, v slabih povečalo. Seveda bi delodajalci iz zasebnega sektorja morali ponuditi nekoliko višjo plačo od osnovne ter obenem zagotoviti sprejemljive delovne pogoje. Ravno v tem pa, jasno, vidijo nasprotniki tudi glavni problem: delavci bi praktično – in ne le teoretično! – imeli vedno možnost izbire. Trenutno je nimajo. Eno od najpogostejših vprašanj je, kako bi se omenjeni programi financirali. Se pravi, kje bi vlada našla denar? Smešno vprašanje, kot da vsega skupaj ne bi dovolj jasno razložila že Greenspan in Bernanke: potrebni denar bi natisnil Fed! Saj tega vendar ne bi počel prvič. Ali je to naenkrat postalo neizvedljivo? Po vseh tistih bilijonih za "kvantitativno lajšanje" nekih drugih težav? Vsekakor je treba vedeti eno stvar: zajamčeno delo gotovo ne bo rešilo vseh težav. Izkušnje kažejo, da takšnih rešitev ni. Pri tem sploh ni nujno, da največjo potencialno nevarnost predstavlja zgolj inflacija. V praksi se bo verjetno pokazalo, da je cel kup trenutnih strahov popolnoma neosnovan in da se glavne težave skrivajo povsem drugje. Dejstvo je, da v tem trenutku na "trgu idej" pač ni nobene boljše rešitve. Mimogrede: kdor danes trdi, da je treba vse skupaj prepustiti prostemu trgu, ki bo že sam poiskal ustrezne rešitve, ima poslušalce očitno za norce. Takšne izjave so najmanj skrajno nevljudne. Če bi prosti trg res prinašal rešitve, potem danes ne bi bilo nikakršne krize. Ali drugače: prosti trg deluje zelo selektivno, rešuje težave srečne manjšine, ki danes res ne pozna krize, velika večina pa … Slovenija si predlaganih rešitev seveda ne more privoščiti, saj se je prostovoljno odpovedala prevelikemu delu svoje suverenosti. Svoje rešitve bo morala zato iskati na evropski ravni. Kot kaže, pa bo tu pot do spoznanja, da se počasna rast brez (množičnega) odpiranja novih delovnih mest dolgoročno ne izide, očitno še zelo dolga.