Maraton v Radencih, 30 let pozneje

Pospešil sem, da bi ga dohitel, čeprav sem vedel, da mu ne bom mogel dolgo slediti, saj je Pahor znan kot dober tekač in maratonsko polovičko zlahka preteče v manj kot dveh urah. Tekel sem za njim in razmišljal, kaj vse se mi je v Radencih godilo v zadnjih tridesetih letih.

Radenci, 1984 Oče me je v soboto zjutraj vrgel iz postelje, saj je bilo treba na pot. Pred nami je bila dolga pot v Radence na drugo stran Slovenije, kjer je ta dan spet potekal maraton. Ni bil še tradicionalen, saj so ga začeli organizirati nekaj let prej, na najdaljšo, maratonsko progo, ki je takrat potekala v enem samem dolgem krogu, se je podajalo le malo udeležencev, štart pa je bil ob dveh popoldne, da so lahko nanj pravočasno prišli iz vseh krajev Slovenije. Če ni bilo kakih zastojev, si se iz Ljubljane v Radence takrat cijazil debele tri ure. Zame je bil poseben dan. Nekaj tednov prej sem postal polnoleten, kar je oče izkoristil za to, da me je v Radence zvabil na tekmo s stavo, kdo lahko prej preteče to legendarno antično razdaljo. Višina stave: sto nemških mark. Poplačilo: na cilju. Sam denarja dejansko nisem imel s seboj. Stavil sem na svoje noge. Nisva se kaj dosti pripravljala na to preizkušnjo. Nekajkrat sva tekla in hodila po Golovcu, štirinajst dni pred tekmo pa sva se odpravila tudi na triurni tek, vendar naju je ujel močan dež, zato sva ga predčasno končala. Oče je imel jekleno vztrajnost, jaz pa neustavljivo mladost. Nisem vedel, kaj lahko pričakujem med maratonskim tekom, zato sem za vsak primer na postajališču v Tepanjah pojedel še eno dodatno kremšnito. Štartala sva počasi in preudarno. Oče, takrat že izkušen maratonec, je stekel naprej, jaz sem šel tik za njim. Potopil sem se v njegov ritem, z glavo pa odplaval stran in razmišljal, kako se mi je nekaj mesecev prej, ko sem sprejel to stavo, vse skupaj zdela še kar imenitna ideja. Počasi je šla najina mala karavana. Približno na 30. kilometru se je oče upočasnil, najbrž se je zabil v tekaški izid, jaz pa sem se le malce hitreje kotalil naprej. Nekaj kilometrov pozneje sem obnemogel tudi sam in prestopil v pohodni korak ter v ritmu en kilometer hoje, en kilometer teka nekako prikrevsal do cilja. Potreboval sem malce manj kot pet ur. Oče je bil nekaj minut počasnejši. Naslednji dan sem se komaj vzpel na Ljubljanski grad, kjer smo imeli praznovanje dneva tabornikov. V žepu pa sem imel sto mark.

Radenci 1985–2013 Prvi maraton je bil po eni strani veličastna, po drugi pa bridka izkušnja. Bil sem presenečen sam nad seboj, kaj zmorem, hkrati pa so občutki ob pretiranem telesnem naporu vseeno pustili tudi dolgoročne sledi. V naslednjih letih sem se še kar nekajkrat vrnil v Radence, a nikoli več na najdaljšo razdaljo. Običajno sem šel tja z očetom, znanim psihiatrom, ki je v Radence tradicionalno vozil svoje zdravljence, včasih tudi sto, in tam od njih vedno zahteval, da morajo počakati zadnjega iz skupine, dokler ne priteče v cilj. Zadnja leta je bil to kar on sam, a bil je živa legenda in včasih so ga čakali tudi drugi. Vsi so ga poznali. Spomnim se, kako sva z očetom nekoč pred štartom postavala pred hotelom Radin. Do njega je pritekel Pahor, takrat še poslanec, mu s spoštovanjem segel v roko in mu zaželel dober tek. Maraton v Radencih je sčasoma spremenil svojo podobo. Število udeležencev se je povečalo, štart so premaknili na jutranjo uro, maratonski krog pa prepolovili v dve maratonski polovički. Leta so minevala, moj strah pred maratonom pa je ostajal. Vročina v Radencih je grozila vedno znova. Tekel sem polovičke, sem ter tja tudi desetke, na teke sem vodil svoje dekle, ženo, otroke. Radenci so vztrajali, vztrajal pa sem, četudi na krajših progah, tudi jaz. Pred dvema letoma sem se po spletu okoliščin spet opogumil in po štirih mesecih treninga svoj drugi maraton 28 let po prvem odtekel na Dunaju. Dober mesec pozneje smo se v Radence odpravili družinsko, in ker mlajšega sina nisem mogel prepričati, da bi šel na desetko, sem z njim pač odtekel najkrajši, 5,5-kilometrski tek. Nenavadno sem se počutil, ker sem en mesec po maratonu tekel na tako kratki razdalji, vseeno pa mi je bilo pomembneje, da se športne prireditve udeležijo tudi moji otroci. Lani sem šel spet na polovičko, v Radence pa sem prvič prišel z bratom, ki se je v zadnjem letu tudi začel ukvarjati z vztrajnostnim tekom. Ker sem bil v dobri formi, sem si privoščil eksperiment na lastnem telesu ter izmenično tekel in hodil po sistemu šest minut teka in ena minuta hoje. Brez velikih težav sem prišel v cilj v dobrih dveh urah. Pahor je bil seveda hitrejši.

Radenci, 2014 Ko sem se pred dobrim mesecem, po prihodu z ultramaratona v Ameriki, spet odpravil na domačo tekaško stezo, sem zgrožen ugotovil, da sem se tekaško povsem upočasnil. Ultramaraton je namreč zahteval vzdržljivost, ki sem jo lahko kompenziral zgolj z upočasnjevanjem. Zadnje tedne sem tako tekel svoje standardne desetke in zelo počasi napredoval. Odtekel pa sem tudi obvezni dolgi tek kot vrhunec priprav na maraton. Za njim sem si vzel nekaj dni počitka. Prejšnji teden sem se za zadnji tek pred Radenci odločil odteči tretjino maratona, za spremstvo pa sem poprosil kar sina, ki se je ob meni vozil s kolesom. Skušal sem mu slediti malce hitreje od svojega običajnega tempa in presenečen sem bil, da je kar nekako šlo. Po 14 kilometrih teka sem še vedno čutil nekaj svežine. Ko sva se v soboto zjutraj sama z ženo v manj kot dveh urah pripeljala v Radence, otroci so imeli tokrat druge obveznosti, sem čutil, da bi to lahko bil moj dan. Vreme je bilo sivo, oblačno in hladno, pripravljalo pa se je še na dež, kar so bile vse razmere, ob katerih sem se v Radencih, kjer se lahko mraz v uri ali dveh preobrne v vročino, počutil veliko varneje. Štartal sem počasi, potem pa pospešil, tako da sem bil kak kilometer pozneje samo še kakih deset metrov za Pahorjem. Tekači okoli mene so se pogovarjali, da bo Pahor maratonsko polovičko najbrž tekel okoli 1.50 (uro in petdeset minut), in ko sem gledal na uro ter računal, s kakšnim tempom teče, se mi je to zazdelo povsem mogoče.

Seveda pa je bilo to prehitro zame, zato sem nekaj kilometrov pozneje raje malce upočasnil in Pahor se je z ekipo začel izgubljati nekje v daljavi. Čez nekaj minut me je dohitel eden od očetovih nekdanjih zdravljencev. Pozdravila sva se.

"Kako gre?" me je vprašal. "Kar dobro, hvala, pa vi? Na koliko greste?" sem odvrnil. "Danes na 21 kilometrov, drugače grem pa 42 kilometrov." "Aha, dobro," sem rekel. "Doktor je vedno govoril, da ga moramo prehiteti vsaj na enem področju v življenju. Jaz sem ga prehitel pri maratonu." "Aja, kako pa?" sem ga vprašal. "Doktor je zadnji maraton odtekel pri svojih šestdesetih letih." "A tako?" sem zategnil med tekom. Tega nisem vedel. V glavi sem začel preračunavati, katerega leta je bilo potem to. "Ja, za take stvari sem kot leksikon. Potem je tekel samo še na 21 kilometrov." "Aha …" sem rekel in razmišljal, kako je oče maratonske polovičke tekel še dolgo časa. Spomnil sem se, kako je nekoč pretekel polmaraton na deveti dan posta, na okrepčevalnicah pa si je pomagal s kokakolo, ki ga je s svojim sladkorjem lepo pospešila. "Jaz pa sem ga odtekel pri 61 letih," je z zadovoljstvom povedal. Pomislil sem na to, kako očetove besede še vedno odmevajo v globinah ljudi, ki jih je zdravil. Njegova načela stalnega napredovanja se prenašajo tudi naprej, v sedanjost, ne glede na to, da ga zdaj že več kot šest let ni več z nami. Poslovila sva se in stekel sem naprej. Šlo mi je dobro in prvih deset kilometrov sem pretekel hitreje kot kadarkoli v zadnjem mesecu, ne glede na to, da sem imel pred seboj še več kot tri četrtine poti. Čez čas se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ob progi sem zagledal enega od Pahorjevih varnostnikov, ki je imel s tekom nekaj težav in si je s pomočjo spremljevalca na kolesu lajšal poškodbo. Pritekel sem skoraj do njega, potem pa je skočil nazaj na progo in hitro stekel naprej. Kje pa je potem Pahor, sem pomislil. Čez nekaj kilometrov se je situacija ponovila. Spet sem dohitel varnostnika, spet je švignil pred menoj naprej, vendar sem tokrat zagledal tudi Pahorja, ki je bil le malce spredaj. Hm, sem si mislil, če dohitevam Pahorja, sem pa danes res dober. Do cilja prvega kroga so bili še kaki štirje kilometri. Pred menoj se je odprla lepa ravnina. V hrbet mi je zapihal veter, do pljuč je priplaval svež zrak. Kdaj, če ne zdaj, me je prešinilo in sprožil sem nogo v podaljšan tekaški korak. Kar poneslo me je. Nekaj metrov sva s Pahorjem tekla poravnana, zaploskal sem mu in dvignil palec v pozdrav. Odzdravil je in mi s štoparskim palcem pomignil tudi sam, potem pa sem potegnil naprej. Ali ni tole prehitro zame, sem se spraševal. Pahor se bliža svojemu cilju, mene pa čaka še en takle krog, sem se vse bolj zavedal. Vendar sem vlekel naprej vse do cilja in obrata v drugi, maratonski krog. Ko sem obrnil, so po zvočniku napovedovali skorajšnji Pahorjev prihod. V nadaljevanju se je število tekačev močno skrčilo in pred menoj so se začele razprostirati samotne prekmurske ravnice. Prečil sem jih, ob tem pazil, da sem ves čas dovolj jedel in pil, v zadnji četrtini malce popustil, vendar bil dovolj hiter, da sem nekaj sto metrov pred ciljem že vedel, da bom maraton prvič zmogel pod štirimi urami. Moja žena, prijazna in zvita kot zmeraj, je napovedovalcu prišepnila mojo zgodbo, da maraton v Radencih ponovno tečem po točno tridesetih letih. Ko sem se bližal ciljni črti, je napovedovalec povzdignil glas, pospremil moj prihod v cilj z ustrezno napovedjo in me spodbudil v plesanje med tekom, občinstvo pa v skandiranje. Ob prihodu v cilj me je kar malo zagrabila evforija, ki pa je kmalu popustila, saj sem srečeval znance vseh vrst. Tu so bili res hitri tekači, ki sem jih spoznal lani na poti v Berlin in so tudi v Radencih posegali po visokih mestih. Tu so bili varovanci dr. Andreja Perka, ki dela po očetovi metodi in s svojimi ljudmi vsako leto prihaja tudi v Radence. Tu so bili Urbani tekači Urbana Praprotnika, ki, tako kot očetovi zdravljenci pred desetletji, v sožitju počakajo zadnjega iz skupine do prihoda v cilj. Tu pa sem bil, skupaj z ženo, tudi jaz, gledal sem vse skupaj in se veselil svojega nepričakovanega osebnega podviga. Minilo je sicer trideset let, da sem maraton v Radencih odtekel še drugič, a če ne bi bilo očeta, sem ne bi prišel niti prvič.