Machiavelli, Drakula in vloga etike v politiki

Največ tega se je seveda nanašalo na Ljubljano, vendar pa obstajajo tudi številne druge, prav nič manj zanimive občine, npr. Maribor.

Nekateri so bili tako jezni, da so Ljubljančane še ves ponedeljek zmerjali s tepci in idioti. Tisti vstajniki, ki so v neznosnem mrazu tvegali zdravje in na ulicah patriotsko protestirali proti "bandi lopovski", si danes ponavljajo vprašanje svojih dedov: "Ali smo se za to borili?"

Ampak dobro, v demokraciji mora človek pač požreti tudi marsikaj takega, kar mu sicer ne tekne.

Poleg volitev državljane očitno spravlja v slabo voljo tudi sestavljanje Evropske komisije. Jasno, nastop nekdanje slovenske premierke ni mogel ravno blagodejno vlivati na patriotski ego. A vseeno se je lahko tolažil, da se takšne stvari dogajajo tudi v boljših hišah.

Hujši udarec je bil naslov v Spieglu: Komissarin für positive Energie oz. Komisarka za pozitivno energijo, spodaj pa dva videoposnetka, na katerih gospa Bulc v sicer precej dobri angleščini predava o svojih bogatih duhovnih izkušnjah.

Človek se kar zdrzne … Takšno govorico so včasih uporabljale študentke, ki so se zaradi malce zgrešenih predstav vpisale na študij filozofije in se potem po prvem semestru v olajšanje vseh preselile v bolj poduhovljene sfere.

Volivec in utemeljitev odločitve Kot rečeno, voljo volivcev je v demokraciji treba – čeprav s stisnjenimi zobmi in pestmi – spoštovati. Kdor jo neprevidno postavi pod vprašaj, bo hitro prisiljen loviti ravnotežje na precej spolzkem terenu.

Mnogo bolj produktiven od jeze in slabe volje je zato razmislek o razlogih, ki volivca privedejo do njegove odločitve. Volivca namreč ne naredi odgovornega goli akt manifestacije volje na volišču, pač pa to, da jo po potrebi zna tudi ustrezno utemeljiti.

Zanimivo, če človek povzame odgovore zmerno odgovornih in pretežno razumnih Ljubljančanov, se ti gibljejo v smeri Machiavellijeve domnevne ločitve politike od etike. Tipična utemeljitev glasu za Jankovića bi se tako glasila: "Saj vem, da je baraba, ampak je pa vsaj napravil za Ljubljano nekaj dobrega."

Na podoben način se je najbrž odločal Goethejev Faust: ko mu je Mefisto razložil, da je del tistih sil, ki hočejo vedno zlo, a namesto tega nehote vedno ustvarijo nekaj dobrega, se je odločil za dobro in izbral zlo.

Kot kaže, so tudi barabe lahko dobre.

Kako biti nedober Tisti, ki ločitev etike od politike utemeljujejo z Machiavellijem, se običajno sklicujejo na slavni pasus iz Vladarja: "Človek namreč, ki hoče vsepovsod veljati za dobrega, bo med množico tistih, ki niso dobri, hočeš nočeš propadel. Zategadelj se mora vladar, ki se hoče obdržati, naučiti, da je lahko tudi nedober in da to svojo lastnost pokaže, ali tudi ne, kakor pač terja potreba."

No, gotovo je vse skupaj mogoče razumeti tudi kako drugače. Namig za alternativno razumevanje so dobili tisti državljani, ki so se na volilno nedeljo po izpolnitvi državljanske dolžnosti podali v kino, kjer so začeli vrteti film Drakula: Skrita zgodba.

Tole seveda ni reklama za film. Pravzaprav je edina dobra stvar v njem ta, da plastično ponazori poanto tegale prispevka.

Vlad Tepeš se v nekem trenutku znajde v praktično brezizhodnem položaju: ali se bo prostovoljno podredil Mehmedu II. ali pa ga bo turška vojska uničila. Iz zagate se reši tako, da proda svojo dušo zlu, se pravi, žrtvuje samega sebe v korist svoje kneževine. Film torej tradicionalno zgodbo postavi na glavo: Vlad se v klub vampirjev ne včlani zaradi egoističnih interesov, se pravi zato, ker bi imel od tega neko osebno korist, ampak zaradi patriotizma.

Perverzije zgodovine Osnovna ideja Machiavellijevega vladarja je v tem, da ta ne sme gledati na lastno odrešitev v onostranstvu, kakor uči krščanstvo, marveč na odrešitev svoje vladavine tu in zdaj. Onostranstvo je v političnem smislu irelevantno. Najbrž tukaj ni treba posebej razlagati, zakaj je Machiavelli v krščanski Evropi veljal za tako razvpitega avtorja.

Vlada Tepeša v Vladarju Machiavelli sicer ne omenja. Morda ga sploh ni poznal, morda ga je poznal preslabo, v vsakem primeru je Vlad odličen primer vladarja.

Vlad Tepeš bi moral v evropskih učbenikih zgodovine nastopati kot eden od pozitivcev, kot veliki heroj, ki je Evropo branil pred Turki. Zdi se, da je težava v tem, ker je kot Balkanec svoje sovražnike natikal na kole, namesto da bi jih, kot dobri Evropejci, raje kuril na grmadah.

Morda kot zanimivost: eno od najbolj znanih del slovenske Narodne galerije je slika neznanega slikarja z naslovom Jezus pred Pilatom. Slika ni znana zaradi svoje umetniške vrednosti, pač pa zato, ker je v vlogi Pilata upodobljen Vlad Tepeš.

Neizbežnost politične etike Človek je kar malce presenečen, ko vidi, koliko ljudi se danes zavzema za ločitev etike od politike. Po mnenju J. Šušteršiča mora biti država etično nevtralna in se prepustiti vodstvu dobrih zakonov. Politika nima pravice spreminjati človeka, ga vzgajati v dobrega državljana – Mazzini uporablja zanimiv izraz dresura. Takšne stvari naj bi počel Stalin.

Z mnogo točkami se tukaj ni težko strinjati. Pravo oz. zakoni oz. pravna država so pomembni. Zelo pomembni. Nerodno je le to, ker prava ni mogoče utemeljiti s samim pravom, se pravi, ker si mora svojo mero izposojati drugje. A dejstvo je, da spreminjanje ni bila posebnost Stalina. Te stvari so šle zelo dobro od rok tudi F. D. Rooseveltu – in državljanom so bili rezultati tako všeč, da bi ga, če ne bi že umrl, najbrž volili še danes.

Na politično etiko je treba gledati kot na orožje: z njim lahko počneš lepe stvari, npr. streljaš islamske teroriste, ali pa grde, npr. streljaš klasične liberalce.

Sicer pa, ali bi bilo bolje, če bi za te stvari skrbel trg? Ali morda kdo želi živeti v državi, v kateri bo Smiljan Mori poskrbel, da "postanete boljši, da začnete verjeti vase, da imate več, da zaslužite več, da uresničite to, kar si želite, in da se podate na pot uspeha in boljše prihodnosti"?