Levičarski populizem: novi dejavnik evropske politike

Nesporna zmagovalka volitev, radikalno levičarska Siriza, ki je za las zgrešila absolutno večino v parlamentu, bo sklenila koalicijski sporazum s konservativnimi nacionalisti, zbranimi v stranki Neodvisni Grki (ANEL).

Sirizina odločitev je marsikoga šokirala. ANEL številni primerjajo z britansko UKiP ali celo francosko Nacionalno fronto, le da skrajna retorika njenih voditeljev izžareva še dodatni šarm balkanske neposrednosti. Ne ravno idealni partner za stranko, ki ji je evropska napredna javnost nadela avreolo odrešitelja.

Ta preobrat se marsikomu zdi nerazumljiv. Toda iz njega je mogoče razbrati orise novega pojava, ki bo odločilno zaznamoval evropsko politiko: levega populizma.

Novorojenček ima svojega botra in botro. Prva sliši na ime varčevalna politika, drugemu se pravi desničarski evroskepticizem.

Zločinska kratkovidnost varčevanja Uspešnost evropske varčevalne politike je vprašanje, ki ga prepuščam ekonomistom. Moje ekonomsko znanje je daleč prešibko, da bi se lahko izrekal o tem. V nasprotju s svojimi levičarskimi in keynesianskimi kolegi se izogibam hitremu obsojanju evropske varčevalne politike, saj se mi alternative – recimo visoka inflacija in še višji javni dolg – ne zdijo pretirano privlačne.

Kljub temu ni mogoče zanikati, da je varčevanje povzročilo velikanske socialne posledice, ki so jih čutile predvsem evropske periferije. Resnična katastrofa pa je bila odločitev, da se na te posledice ne ponudi nikakršnega političnega odgovora.

Hladna racionalnost (njeni kritiki bi rekli: iracionalnost) ekonomske politike, ki se je sprejemala v središču in se z naduto avtoritarnostjo vsiljevala prizadetim državam članicam – pri čemer so celo kritike glede ostrine varčevalnih ukrepov, ki so začele prihajati iz Mednarodnega denarnega sklada, naletela na gluha ušesa evrokratov –, je bila naravnost zločinsko kratkovidna.

Opozorila, ki so vse glasneje prihajala iz perifernih držav, da so posledice varčevalne politike nevzdržne in da jih ljudje preprosto ne bodo sprejeli, so bila preslišana. Ekonomska politika se je sprejemala v središču, politične in socialne posledice so trpele periferije.

In je počilo. Drugače tudi ni moglo biti.

Ekonomska racionalnost ni dovolj. Še zlasti, če to ni. Politično sobivanje pomeni iskanje kompromisov, ki naj zadovolji vsaj tiste, ki lahko to sobivanje ogrozijo. Nobena politika ne more delovati izključno na podlagi ekonomske racionalnosti. Dokler imajo ljudje možnost političnega delovanja, bodo ureditve, ki jih večina doživlja kot krivične ali nevzdržne, doživele odpor.

To se bo zgodilo tudi tedaj, ko ne bodo imeli nobenega tehtnega argumenta na svoji strani. Toda v tem primeru argumentov ni manjkalo.

Pred meseci je nemški ekonomist Wolfgang Münchau v kolumni za Financial Times izpostavil paradoks: če zagovarjate to, kar je danes globalni konsenz glede evropske dolžniške krize – če torej želite prestrukturiranje dolga in zvečanje javnih investicij –, vam pravzaprav ne preostane drugega, kot da volite stranke radikalne levice.

In natanko to se je zgodilo.

Liberalci so na stežaj odprli vrata radikalni levici V vprašanje, kaj je globalni ekonomski konsenz, se ne bom spuščal: to ni moje področje. Očitno pa se mi zdi, da je radikalna levica v Evropi, zlasti v Sredozemlju, odlično izkoristila togost varčevalne direktive. Ekonomska stališča, ki bi drugod (npr. v ZDA) bile del mainstream politične ponudbe, so v Evropi postale domena skrajne levice, ki si je z njihovo pomočjo začela širiti podporo med srednjim slojem.

Situacijo, ki jo je ustvarila ekonomska kriza, in togost, s katero so se nanjo odzvale evropske institucije, je izkoristila za uresničitev svojih zgodovinskih sanj, za katere se je zdelo, da jih je padec Berlinskega zidu dokončno pokopal.

Začela je svoj vzpon na oblast. In si pri tem pomagala z dejstvom, da so njeni nasprotniki gledali drugam.

Skrajna desnica: pripravni sovražnik Varuhi evropskega liberalnega konsenza so namreč dolgo verjeli, da nevarnost grozi izključno z desnice.

Po koncu devetdesetih let je radikalna levica izginila kot pomemben faktor na političnem prizorišču, celo v državah, kjer je v preteklosti igrala zelo pomembno vlogo (npr. v Italiji). Na njenem mestu so iz periferij velikih urbanih središč in zapuščenih industrijskih krajev svoj dolgi pohod proti oblasti začele stranke t. i. evroskeptične skrajne desnice. Ime je zavajajoče, saj je v resnici šlo za populistične sile, ki so izkoristile nelagodje starega delavskega razreda, ki je ostal brez pravega političnega predstavništva, prestrašen zaradi liberalizacije ekonomije.

S poenostavljeno nacionalistično retoriko so razvnele njegov občutek večvrednosti do cenejše in bolj prilagodljive priseljenske delovne sile ter dodobra izkoristile etnične napetosti, ki se je kopičila v zapuščenih predmestjih.

Politični esteblišment je v teh silah videl edino resno grožnjo evropskemu liberalno-demokratskemu redu. Predvsem pa je bila ta "skrajna desnica" zelo pripraven sovražnik: proti njej je bilo mogoče v vsakem trenutku združiti tako levo kot desno sredino, ne da bi se bilo treba z nasprotnikom za trenutek spustiti v resno razpravo.

Še več: protinacionalistična naravnanost levice (tako zmerne kot radikalne) je bila porok, da se bo v morebitnem kriznem trenutku postrojila v bran obstoječemu redu. Drugi krog francoskih predsedniških volitev leta 2002, ko je celotna politična mavrica, z izjemo skrajne desnice, podprla Jacquesa

Chiraca proti Le Penu, je potrjeval ta scenarij.

Grillo: oče novega populizma A zgodilo se je nekaj, česar ni pričakoval nihče. Populizem, ki je bil dolga leta skorajda sinonim za skrajno desnico, je nenadoma, na osuplost vseh, vzniknil na drugi strani političnega spektra. Še več: izkazal je veliko sposobnost mobilizacije volivcev, ki bi sicer gravitirali k skrajni desnici.

Prvi tak primer je bil Grillo v Italiji. Čeprav njegovega gibanja ne bi smeli prehitro enačiti s politično levico, je jasno, da je prvotni volilni impulz za njegov uspeh prišel iz razočaranja nad nepripravljenostjo leve sredine, da bi se odločneje zoperstavila Berlusconijevi politiki. Toda kmalu se je izkazalo, da ima zgovorni komik izjemno sposobnost kanaliziranja nezadovoljstva, ne glede na to, s katere strani prihaja.

Pobiral je razočarane glasove skrajne desnice in prostodušno razlagal, da po njegovi zaslugi v Italiji ni nastala neofašistična stranka, podobna grški Zlati zori – saj je njene potencialne glasove pobral sam.

Južna Amerika na evropskih tleh Grillov vzpon je pozorno spremljal mladi španski politolog Pablo Iglesias, nekdanji navdušenec nad Chávezovo politiko, in v njem prepoznal zmagoviti model za oblikovanje populističnega gibanja po latinskoameriških zgledih. In res: danes njegovi stranki Podemos (Zmoremo) ankete kažejo zmago na volitvah.

V slabih dveh letih je levi populizem po južnoameriškem kopitu, za katerega pred tem nihče ni niti pomislil, da bi se lahko pojavil na stari celini, postal eden pomembnejših dejavnikov evropske politike.

Ko ne moreš več ničesar izgubiti Siriza se je veliko naučila iz obeh primerov. V zadnjega pol leta je tako znatno obrzdala svojo levičarsko retoriko, začela še bolj izrazito poudarjati nacionalno suverenost, hkrati pa okrepila liberalne poudarke v svojem programu.

Sporazum z nacionalno-konservativnim ANEL je torej logična posledica tega razvoja. S tem dejanjem se je radikalna levica simbolno postavila na čelo široke koalicije za obnovo nacionalnega dostojanstva. Tako je zaščitila svoj "desni bok" in preprečila odlivanje glasov k skrajni desnici, hkrati pa trojki poslala nedvoumno sporočilo: "Do zdaj ste imeli opraviti le s Sirizo: zdaj imate opraviti s celotno Grčijo! Pripravite se na boj: smo namreč polnopravna članica EU in v arzenalu imamo še kar nekaj orožja, ki ga bomo uporabili brez premišljevanja. Nimamo namreč ničesar izgubiti."

Veto na skupno evropsko izjavo glede ruske agresije v Ukrajini je pokazal, da novi grški premier misli resno.

Rojeva se populistična alternativa liberalnemu konsenzu Vse kaže, da bo novi populizem Evropi povzročal še velike glavobole. Populistično nasprotovanje liberalnemu konsenzu, ki je dolga leta životarilo na medsebojno sovražnih robovih političnega spektra, se je namreč začelo povezovati v resno alternativo.

Ta terja nove, učinkovitejše politične odgovore. Stari so namreč dokončno izgubili svojo prepričljivost, ustrahovanje pa je postalo nemočno – za vse širše sloje prebivalstva je največja bojazen prav ohranitev statusa quo.