Med drugim to, da so se člani ameriške filmske Akademije sprijaznili s tem, da živijo v tisočletju filmskih superherojev. Večkratno nagrajeni Birdman (film, režija, izvirni scenarij in fotografija) je namreč superherojski film. Sicer netipičen superherojski film, a vendar še vedno superherojski film. Pa poglejmo.
Stripi na filmu
Da je tretje tisočletje polno superherojskih filmov, veste. Večinoma so to filmi, ki temeljijo na stripih, njihov vzlet pa je neposredno povezan s tem, da so v tem času računalniški posebni učinki napredovali v taki meri, da so lažje sledili in na filmu prikazovali supersposobnosti stripovskih junakov. Vse skupaj se je resneje začelo leta 2000, ko je v kino prihrumel film Možje X, zasnovan na stripovskem univerzumu teh junakov.
Ta je svetovnemu občinstvu predstavil celo kolekcijo mutantov z različnimi nadnaravnimi sposobnostmi, ki je v naslednjih letih, vse do vključno lanskega, dobila še kar nekaj nadaljevanj oziroma odvodov. Kmalu po tem so se filmske priredbe stripov usule na veliko platno, saj smo v naslednjih petnajstih letih videli skoraj nepreštevno mnogo Spidermanov, Supermanov Ironmanov, Hulkov, Thorov, Fantastičnih štirih, Maščevalcev, Batmanov itn. Če ste morda mislili, da bo ta naval počasi ponehal, vas moram razočarati: veliki ameriški studii svoj koncept produkcije filmov vse bolj utemeljujejo na neskončnem, sebi lastnem in malce spremenljivem vesolju stripovskih junakov, ki jih bodo lahko v podobi novih in novih igralcev vedno znova pošiljali v nove avanture.
Sem prej na koncu omenil Batmana?
Michael Keaton kot večni Batman
Da, Batman je bil superherojski film še iz drugih časov, leta 1989 je njegov prvi del v svojstvenem gotskem stilu zrežiral Tim Burton, v glavni vlogi pa je nastopil Michael Keaton, ki je imel res zoprnega nasprotnika – Joker je bil Jack Nicholson. Keaton je Batmanova črna oblačila oblekel še v nadaljevanju tri leta pozneje, tudi to je zrežiral Tim Burton, nasprotnik v drugo pa je bil Danny DeVito kot Pingvin. Potem pa sta se tako Burton kot Keaton poslovila od te filmske nadaljevanke. Medtem ko je Timu Burtonu režiserska kariera cvetela še naprej, saj je občinstvu postregel z mnogo hiti, je kariera Michaela Keatona ušla po bregu navzdol in pred tem je ni mogla rešiti niti poplava filmov, v katerih je igral v zadnjih dvajsetih letih. Na vekov veke je ostal najbolj znan kot Batman.
Vstopi Alejandro González Iñárritu
Mehiški režiser (1963) je že takoj po svojem odmevnem mehiškem prvencu Pasja ljubezen (2000) začel snemati v Hollywoodu, kjer je posnel številne filme, in sicer 21 gramov (2003) in Babilon (2006), v katerih se je na svoj prepoznavni način in s pomočjo svojega scenarista Guillerma Arriage poigraval s kombiniranjem večjega števila različnih zgodb znotraj enega filma. Potem ko se je z njim po Babilonu razšel in je scenarij za film Ču do vi to (2010), ki ni doživel takega odmeva kot njegovi prejšnji filmi, napisal z novimi sodelavci, se je zdelo, da se je Iñárritu znašel v slepi ulici.
Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. V vratolomnem ustvarjalnem preobratu si je Iñárritu zadal v filmu Birdman združiti kar nekaj reči, ki so na prvi pogled videti povsem nepovezljive: a) film v enem samem, sicer fintiranem kadru, b) film o nastajanju gledališke predstave, posnet v gledališču, c) gledališko igro, ki temelji na kratki zgodbi Raymonda Carverja, ameriškega prvaka kratke zgodbe, ki je v preteklosti že doživel upodobitev svojih kratkih zgodb v filmu Kratke zgodbe (Short Cuts, 1993, režija Robert Altman), in č) glavnega junaka tega filma, ki ga bo odigral nekdanji (resnični) stripovski superheroj iz filmske serije Birdman (Birdman = Batman).
"Šlo je za noro idejo," je rekel Iñárritu ob prejemu oskarja za najboljši film. Ja, res je, šlo je za noro idejo, ki je združila cel kup izjemno talentiranih ljudi, tako pred kamero (izjemna igralska zasedba od Keatona in Edwarda Nortona do Emme Stone) kot tudi za njo, ter na koncu ponudila enega od vizualnih, igralskih in tudi konceptualno-scenarističnih filmskih presežkov lanskega leta.
Prihodnost superherojskih igralcev
Seveda pa člani Akademije vseh teh oskarjev Birdmanu niso podelili zgolj zato, ker gre za izvrsten film. Ne, člani Akademije so v filmu Birdman videli še nekaj drugega, in sicer težavo igralcev, ki upodabljajo superheroje, in nadaljevanja njihove igralske kariere. Michael Keaton je bil edini resnejši igralec superherojskega junaka ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih in ta vloga ga je zaznamovala za zmeraj. Ni je zmogel nadomestiti, ni je mogel nadgraditi. Batman je bil njegov vrhunec, a tudi že skoraj njegova upokojitev. Do Birdmana, seveda.
To težavo ima dandanes vse več igralcev. Vse več igralcev zgolj igra neke like, ali literarne ali pa stripovske, in vse več igralcev po tem, ko opustijo ali zapustijo te like, nikakor ne najde svoje druge filmske realnosti, v kateri bi lahko nemoteno filmsko delovali. To uspe le redkim. Na vsakega Christiana Bala, ki se mu je z odličnimi karakternimi vlogami uspelo znebiti svojega batmanovskega pedigreja, pride pet ali pa še več igralcev, ki jim to ne uspe.
In ravno zato Fantovska leta letos niso mogla dobiti nobenega večjega oskarja. Fantovska leta so namreč film o igralskem odraščanju, Birdman pa je film o igralskem upokojevanju.
Večina članov Akademije pa je že davno upokojenih.
P. S. Zakaj torej oskarja za glavno vlogo ni dobil Michael Keaton? Tudi to je jasno: le kako naj bi glavnega oskarja za igro dobil nekdo, ki smo si ga najbolj zapomnili po njegovem Batmanu! To potrjuje tudi zgodovina drugih filmskih Batmanov: tudi Christian Bale in George Clooney, ki sta včasih nosila kostum viteza teme, sta do zdaj v igralskih kategorijah, kljub svojim odličnim vlogam, dobila le stranskega oskarja.
1
