Kdo je v državi v resnici na oblasti

Da se dogaja nekaj podobnega, bi bilo mogoče sklepati tudi iz medijskih informacij, pač tistih, v katerih imajo predstavniki gospodarskega sektorja priložnost povedati, kako obupno slab je državni okvir glede na potrebe telematske ekonomije 21. stoletja. Vendar to nikakor niso novice prve kategorije. Četudi sta javni sektor in državna uprava življenjsko odvisni od zmogljivosti gospodarskega (tudi zasebnega) sektorja, se na to vsi skupaj skoraj požvižgamo. Situacija bi bila v podobi primerljiva s človekom, ki mu spodnjo okončino zajema smrtno nevarna gangrena, on pa se ukvarja s tem, kako mu bo plastični kirurg popravil nosni pretin. Na prvi pogled to kaže na infantilnost moderne slovenske družbe, vendar je to zgolj na prvi pogled. Zadaj so namreč skupine, ki so zase dobro poskrbele že zdavnaj, zdaj pa družbo balansirajo v tej smeri, da se pri njihovih privilegijih ne bi zgodile nobene spremembe. Sloveniji tako ne vladajo tisti, ki sedijo v parlamentu (ali na Gregorčičevi) ter sprejemajo in izvajajo zakone, temveč oni, ki jih na prvi pogled ne vidimo, a določajo dinamiko dogajanja v državi. Izraz sindikalna demokracija namesto parlamentarne že nekaj pove v tej smeri. Dodatno bomo situacijo razumeli, če poznamo informativno strukturo prve slovenske televizije, komercialnega POP TV-ja. Kadar njen urednik Tomaž Perovič eno novico predstavi dva dni zapored, v državi že dobimo dogodek. Zadnji primer so demonstracije v Mariboru, ki se na POP-u vlečejo že tri tedne. S seboj so potegnile Kanglerjev odstop, vendar se do tega trenutka še nihče ni vprašal, česa je mariborski župan sploh kriv. Dejansko je njegova odgovornost pred zakonom bistveno manjša, kot je pri njegovem ljubljanskem kolegu Zoranu Jankoviću (in njegovi družini). In še pomembnejše: kaj se bo zdaj s Kanglerjevim odstopom v Mariboru spremenilo? Vprašanje je retorično: spremenilo se ne bo nič. Mesto, ki ga je zavozilo socialistično eksperimentiranje v ekonomiji, pozneje pa opustošila tranzicija s tezami o "nacionalnem interesu", bo še naprej tonilo v bedi. Čez nekaj mesecev bodo odnesli naslednjega župana, potem naslednjega, vse do trenutka, ko ne bo več nikogar, ki bi bil toliko neprišteven, da bi se pustil izvoliti. Če scenarij Tomaža Peroviča pravilno razumemo, bo "ljudstvo" tako odneslo vse izvoljene predstavnike oblasti, dokler ne bo scena popolnoma prazna in se bomo znašli v predcivilizacijskem obdobju. Vmes pa bodo v sindikalne rogove trobili tisti, ki jim je to donosen poklic in lepa priložnost za zaslužek in promocijo. Dušan Semolič, ki je najbolj glasen v tej smeri, se je v svoji obrti izuril že zdavnaj. Dokumenti ga tako kažejo kot delegata na 11. kongresu Zveze komunistov Slovenije pod zaporedno št. 64 novembra 1989. Tedaj je na najvišji ravni izvrševal politiko, katere neposredna posledica je opustošenje delavcev. Ko smo se osamosvojili, so bili njihovi dohodki namreč več kot trikrat manjši kot v Avstriji. Delavsko bedo so povzročili prav tisti, ki so zdaj najbolj glasni pri zagovarjanju njihovih pravic. Navajamo še en primer: v istih forumih se je svaljkal tudi Maks Tajnikar, "ekonomist", predvsem pa človek, ki je v devetdesetih letih potopil TAM, ravnokar pa mu je uspelo na boben spraviti še Adrio. Bo kdo odgovarjal pred sodiščem, ki bi "tovarišem" sodilo? Malo verjetno. Najvišja "avtoriteta" Branko Masleša je namreč prišel iz iste združbe: dokumenti ga razodevajo kot delegata na konferenci ZKS iz občinskega komiteja Zveze komunistov Slovenije Koper (november 1989). In še o medijih. Urednico RTV SLO III (parlamentarni program), ki bi morala biti najbolj neodvisna, najdemo med kandidati za člane Centralnega komiteja ZK Slovenije (7. 11. 1989). Demonstracije, na katerih se pojavljajo plačani izgredniki, so poleg obračunavanja z oblastjo namenjene obračunavanju s civilizacijskimi pridobitvami, katerih prva je demokracija, druga pa pravica do korektnega zaslužka za opravljeno delo po mednarodnih standardih. Ko naslednjič prižgemo televizijo, se zamislimo, kaj nam pravzaprav želi sporočiti.