Kardinal Rode in Janez Janša o ljubezni do Slovenije

Zgodovinarka Manca G. Renko in kardinal Franc Rode. Foto: Klemen Korenjak

V sproščenem vzdušju večera je kardinal izkoristil provokativno vprašanje sogovornice, da je izjavil: "Ljubim tako tisto Slovenijo, ki me ljubi, kot tisto, ki me sovraži."

Drugačni toni tri dni pozneje

Tri dni pozneje smo na Trgu republike, kjer so udeleženci domoljubnega zborovanja pomeljivo izžvižgali izjavo Ljudmile Novak, da bi si želela "bolj demokratične desnice", slišali drugačne tone. Janez Janša je svoj nastop izkoristil, da je nadaljeval edino dejavnost, v kateri zadnja leta žanje uspehe – trolanjem.

V duhu narodne sprave, ki mu je njegova vlada posvetila celo študijski center (in Bog ga obvaruj!), je izjavil:

"Ne gre več za razlike med legitimno levico in legitimno desnico, med pozicijo in opozicijo. Gre za razlikovanje med tistimi, ki imamo Slovenijo radi, in tistimi, ki pravijo, da jim minuta dobrega filma pomeni več kot celotna Slovenija."

Izjavo lahko razumemo na dva radikalno različna načina

Lahko pomeni, da razlike med levico in desnico niso več tako pomembne; zdaj gre za to, da združimo vse raznorodne sile, ki imajo Slovenijo rade.

To bi bila napoved čezideološke alternative v imenu nacionalne enotnosti. Težava bi seveda ostala, da bi se ta široka politična koalicija definirala v odnosu do zunanjega sovražnika, razumljenega kot narodnega odpadnika. Kdo je sovražnik naroda, bi najbrž določal kar vodja te nove koalicije, s fatvami, poslanimi z njegovega twitter računa.

Ampak recimo, da je samodefinicija proti zunanjemu sovražniku, čigar podoba je vedno karikirana, značilnost vsakršne politične sile in se glede tega ne velja preveč pohujševati.

Toda bojim se, da je iz konteksta kristalno jasno, da je poanta izjave drugačna. Namreč, da je desnica edina legitimna politična sila v državi, saj levici Slovenija ne pomeni nič (oziroma ji pomeni manj kot minuta dobrega filma). Še več: levica Slovenijo sovraži in jo hoče načrtno uničiti z naselitvijo muslimanskih migrantov, ki bodo ... no, saj poznate, kako gre zgodba dalje.

Seveda se je avtor te domislice že med samim govorom ugriznil za jezik: levica tega ne počne načrtno, temveč iz nesposobnosti in tako dalje. Nimam namena povzemati sobotnega šova, rad bi le izpostavil detajl.

Sem edini, ki vidi v Janševi izjavi nekaj paradoksnega?

Katera je ta Slovenija, ki jo ima desnica (za razliko od levice) rada? Ali ta Slovenija – vključuje tudi levico?

Če je odgovor pritrdilen: a ne bi nekdo, ki ima Slovenijo zares rad, takoj videl, kako krivična je ta izjava do dela sodržavljanov?

Kaj pa, če desnica, kakor si jo predstavlja Janša (ki se je še globoko v devetdeseta leta označeval za levičarja), nima rada Slovenije, temveč svojo predstavo o njej? Ne resnične Slovenije, z njeno veličino in bedo, lepotami in nesmisli, temveč Idejo Slovenije, kakor si jo je ustvarila za svoje potrebe?

Katera je ta Slovenija, ki jo ima desnica (za razliko od levice) rada? Ali ta Slovenija – vključuje tudi levico?

Slovenija brez levice namreč ni resnična Slovenija

Je pohabljena Slovenija. Enako, kot bi bila pohabljena Slovenija brez desnice ali brez tistega, zdaj že večinskega, vmesnega prostora Slovencev, ki se ne uvrščajo v nobenega od polov.

Ljubezen do lastnih predstav pa ni nikakršna ljubezen. Je oblika narcizma. 

Resnična jubezen je lahko usmerjena le v stvarnost, takšno, kakršna je. V njej ne prepoznava svojega odseva, temveč obstoj nečesa radikalno različnega od sebe, kar spoznava s potrpežljivo naklonjenostjo.

Kdor ljubi, se v predmetu ljubezni ne prepozna zato, ker bi ga imel za razširitev lastne osebnosti, temveč ker si ne more predstavljati lastnega življenja brez predmeta ljubezni; ker bi brez ljubljenega ne bil to, kar je.

To velja tudi za ljubezen do domovine

Rojstnih krajev, rodu, maternega jezika, kulture svoje dežele ne ljubimo zato, ker so nas tako učili v šoli ali na šnelkurzih Slovenske demokratske stranke (do katerih imam sam čisto lepe spomine); ljubimo jih, ker smo pri odraščanju spoznali, da se je naša identiteta razvila v razmerju do objektivne zunanjosti, po zaslugi katere smo, kar smo.

V našem primeru se ta realnost imenuje Slovenija.

Vsakdo od nas, ki je rojen ali je odraščal v njej, vsakdo, ki se prepozna v slovenski kulturi, bi razmišljal drugače, bi gledal na svet drugače, bi bil drugače umeščen v osnovne koordinate življenja, če bi privekal na svet drugje ali odraščal v drugi kulturi.

Zato je ljubezen do domovine tako pomembna

Ker ni res, ker je lažna abstrakcija, da bi bili iste osebe, če bi odraščali na drugem koncu sveta, obkroženi z drugačno kulturo in ljudmi. "Jaz sem jaz in lastna okoliščina," je zapisal španski filozof Ortega y Gasset.

Razvijemo se v odnosu do vsega, kar nas obkroža. Kar konvencionalno imenujemo domovina, predstavlja velik del te stvarnosti.

Ko spoznavamo sebe, začnemo pripoznavati dostojanstvo vsega, kar določa našo identiteto.

Odraz zrelosti je, ko do okoliščin, ki določajo našo istovetnost, prevzamemo določeno odgovornost. Temu se reče domoljubje.

Kaj pomeni imeti rad Slovenijo?

Rodetova izjava, da ljubi tisti del Slovenije, ki ga sovraži, zato ni sentimentalni kliše, ki se pritiče prelatu v pogovoru z liberalno književnico.

Imeti rad Slovenijo ne pomeni zaljubljenosti v pastoralno podobico. Pomeni razumeti, občutiti, da obstaja majhen del sveta med Alpami in Jadranom, kjer so razmere upognjene pod nekim čisto določenim kotom, zaradi katerega je ta košček zemlje neizbrisno drugačen od vseh drugih.

In da imamo tisti, ki do tega dela planeta čutimo globoko naklonjenost, posebno odgovornost do njega in do okoliščin, ki ga delajo edinstvenega. Ta naklonjenost se pogosto znajde na robu obupa. A to je menda ljubezen.

Ali pa pomeni kaj drugega, kaj vem. Nimam se namena pridružiti poklicnim delivcem dokazil o tem, kdo je in kdo ni pravi domoljub. Zlasti, ker opažam, da je ta niša že zasičena.

Janšev diskurz namreč ni izviren

Kot marsikaj drugega pri njem je slaba kopija receptov in razvad, ki se jih je naučil od nasprotnikov. "Če predolgo gledaš v brezno, brezno pogleda vate".

Trditev, da ne obstajata dve Sloveniji, temveč ena prava in ena izdajalska, zveni precej znano. To je stara boljševiška retorika. Njeno komično reprizo smo slišali januarja 2012 na Dražgošah, kjer je slavnostni govornik rohnel nad sovražniki ljudstva.

V manj nedolžni obliki smo jo doživeli leta 2000, ko se je vsa medijska mašinerija usmerila proti tedanjemu predsedniku vlade Andreju Bajuku. Histerično ozračje tiste dobe je izvrstno povzel Jančar v eseju Ksenos in ksenofobi.

Navsezadnje tudi sobotna protidemonstracija ni zmogla drugega, kot da je obudila staro protifašistično retoriko, po kateri je vse, kar je umeščeno desno od liberalizma, fašizem (liberalizem pa je seveda prikriti fašizem).

Se pravi, edini način, s katerim se je "alternativna levica" znala zoperstaviti diskurzu izključevanja in delegitimacije nasprotnikov, je bila – z delegitimacijo nasprotnika. 

Koga ta politična kultura dolgočasi?

Občutek imam, da ne Janša ne antifašisti s sosednjega trga svojih izjav ne jemljejo čisto resno. Zdi se mi, da oboji igrajo neko vlogo, ki so se je naučili v desetletjih tranzicije. Menijo, da politika pomeni pač to – na sončno popoldne se zbereš v Ljubljani in nasprotnika obmetuješ s fašistom in boljševiškim izdajalcem.

Priznati moram, da me ta surova politična folklora že strahovito dolgočasi. In mislim, da nisem edini.

Sprašujem se, denimo, koliko udeležencev sobotnega shoda je sploh prepoznalo referenco v Janševi puščici glede tega, da nekaterim na levici minuta dobrega filma pomeni več od usode Slovenije. Gre za izjavo, ki jo je izustil Slavoj Žižek v času, ko je veljal za ideologa LDS. Se spomnite, kdaj je to bilo? Leta 2004.

Od bežne izjave, ki jo vodja opozicije omenja, kot da bi bila izrečena včeraj, je minilo – 12 let.

Sprašujem se, denimo, koliko udeležencev sobotnega shoda je sploh prepoznalo referenco v Janševi puščici glede tega, da nekaterim na levici minuta dobrega filma pomeni več od usode Slovenije.

Koga bomo volili in koga bi si zaslužili?

Na naslednjih volitvah bodo lahko prvič glasovali volivci, ki so bili tedaj še predšolski otroci. Mislim, da bi si zaslužili politično ponudbo, kjer bi bilo na izbiro še kaj drugega od pogretega močnika iz zgodovine tranzicijskega kulturnega boja.

Zaslužili bi si voditelje, ki ne mislijo, da v opis njihovih delovnih nalog spada podeljevanje dokazil o domoljubju.

Zaslužili bi si javno kulturo, ki bi takšne dnevnopolitične manipulacije zmogla preglasiti s kakovostjo lastne produkcije in neodvisne razprave o kočljivih vprašanjih, zato ne bi čutila potrebe, da poziva k cenzuri.

Zaslužili bi si Slovenijo, kjer bi bilo domoljubje potrpežljiva ljubezen do raznolikosti, ki zaznamuje našo deželo tudi na področju mnenj in stališč, in ne arzenal vedno novih načinov, s katerim drug drugega razglašamo za izdajalce.

Zaslužili bi si, skratka, ozračje, ki bi ga bolj kot zagrenjeno gromovništvo s Trga republike in Dražgoš zaznamovalo širokosrčno, polemično, a igrivo soočenje v Ribnici.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.