Kakšne barve je pravica?

V Sanfordu na Floridi se je v noči na 26. februar 2012 zgodil incident, v katerem je umrl sedemnajstletnik, poznejši sodni proces proti varnostniku lokalnega kolidža, ki je fanta iz neposredne bližine ustrelil v prsi, pa je ponovno načel boleče vprašanje rasne enakopravnosti v Združenih državah. George Zimmerman je na poti iz trgovine opazil, da se po soseski giblje "sumljiva oseba", in o tem obvestil policijo. V preteklih tednih jo je namreč večkrat klical zaradi podobnih opažanj, kajti bil je nekakšen varnostni koordinator na kolidžu in zaradi tega oborožen s polavtomatsko pištolo kalibra 9 mm. V slabi svetlobi, bilo je zgodaj zvečer, je postal pozoren na človeka, ki je imel na glavi kapuco in začel teči stran od njegovega avtomobila. Zimmerman je znova poklical policijo, kjer so mu dejali, naj ne zasleduje sumljivega človeka, ker so tja poslali policijo. Namesto da bi ostal v avtu, je začel zasledovati neznanca s kapuco na glavi, vendar ga je izgubil iz oči. Ko se je vračal proti avtomobilu, se mu je za hrbtom naglo približal taisti neznanec in ga napadel. Med pretepanjem je Zimmerman klical na pomoč, kar so slišale tudi priče. Potem je počilo in napadalec je obležal.

I.

Dve minuti pozneje je na prizorišče prišla policija in našla truplo mladoletnega temnopoltega fanta, ki so ga nato identificirali kot Trayvona Martina. Ob njem je stal Zimmerman z okrvavljeno glavo. Na zaslišanju je povedal, da ga je napadel neznanec, ga podrl na tla in začel udarjati s pestmi, zato je bil prisiljen uporabiti pištolo in napadalca ustreliti. Po nekajurnem zaslišanju ga je policija zaradi pomanjkanja dokazov izpustila iz pridržanja, vendar so ga čez mesec in pol, ko je zgodba dobila širše, nacionalne razsežnosti, ponovno pridržali, tožilstvo pa je proti njemu vložilo obtožnico zaradi nenaklepnega umora in uboja Trayvona Martina.

Kaj se je v resnici dogajalo, so Američani lahko skoraj tri tedne poslušali med sodnim procesom proti Zimmermanu, ki je postalo prvovrstni pravni in družbeni lakmusov test politične korektnosti in obenem preizkušnja zaupanja v avtoriteto sodišča. Za naše razmere fenomenalno je predvsem to, da so se politiki izogibali neposrednemu komentiranju zadeve, s čimer so poskušali umiriti vedno bolj razgreto ozračje, v katerem so hitro oživeli očitki o Ameriki dveh ras, pravnih držav in predvsem dveh pravičnosti. Ker se s podobnimi strahovi, ko gre za vprašanje socialno-ekonomskega statusa, že več let spopadamo tudi pri nas, se to vprašanje dotika bistva družbenih odnosov, enakosti in seveda vladavine prava (tj. pravne države). In sicer, ali obstaja kakšna osebna okoliščina, zaradi katere je nek državljan v slabšem položaju od drugega, ima manj pravic, slabše pogoje za kariero, delo in uspeh v zasebnem življenju.

Tovrstni pomisleki nikakor niso nedolžni, še manj pa nepomembni. Nasprotno, vedno znova gre za dilemo o tem, kakšna so "pravila igre", ki naj bi – vsaj v teoretskem svetu – veljala za vse enako, v vsakodnevnem življenju pa se pogosto izkaže povsem drugače in s tem potrjuje resničnost Orwellove Živalske farme, kjer smo sicer vsi enaki, vendar so eni bolj enaki kot drugi.

II.

Zaradi sojenja v zadevi Zimmerman so se Združene države po dveh desetletjih relativnega miru in stabilnosti glede rasnega vprašanja ponovno srečale z vprašanjem, ki jih je v zgodovini pripeljalo do politične nestabilnosti, dolgoletnih državljanskih protestov, nemirov, nasilja in celo državljanske vojne. Marsikdo je ob dveh izvolitvah temnopoltega predsednika Baracka Obame pozabil, da je šlo v njegovem primeru za zgodbo o navidezni idili v deželi, ki je proti vsem pričakovanjem, toda s pomočjo izjemne marketinške strategije, izvolila svojega prvega (pol)temnopoltega predsednika.

Ko je floridska porota nedavno razsodila v zadevi Država proti Georgeu Zimmermanu, ni šlo zgolj za pravno presojo krivde oziroma nedolžnosti obtoženca, ki ga je tožilstvo bremenilo nenaklepnega umora 17-letnega Trayvona Martina, temveč je šlo tudi za vprašanje pravičnosti, nediskriminacije, se pravi za enakost pred zakonom. Za vladavino prava, če hočete.

Izvirni greh je precejšen del medijev in javnosti nekoliko poenostavljeno zaznal v barvi kože obeh vpletenih. Zimmermana so hitro opredelili kot "white Hispanic", se pravi hispanca bele polti, medtem ko je bil pokojni Martin zgolj in samo temnopolt. Poleg tega je bil neoborožen, obtoženi pa je trdil, da ga je kot varnostnik ustrelil v samoobrambi, kajti Martin naj bi ga napadel, zato je ravnal v skladu z veljavnim pravom na Floridi (njegova obramba se je sklicevala na pravni standard stand your ground, ki napadeni osebi dovoljuje, da se napadalcu upre z orožjem z razumno silo, pri tem pa se mu ni treba umikati ali bežati). Kljub veliki verjetnosti, da ga velika porota ne bo spoznala za krivega, je predvsem temnopolta Amerika pričakovala določeno kazen za belega človeka, ki je črncu vzel življenje. In zaradi tega je naenkrat znova postala aktualna prav barva kože, kajti George Zimmerman je otrok belca in Perujke, medtem ko je bil Martin "zgolj" temnopolt Američan oziroma t. i. Afroameričan. Dvanajstčlanska porota, v kateri je bilo devet belcev, en temnopolt ter po en hispanec in azijec, je odločila, da Zimmerman – čeprav je nekomu vzel življenje – ni kriv. Dokazni standardi so bili previsoki, da bi jim tožilstvo zadostilo. Toda kritiki razsodbe so opozorili tudi na slabo pripravljeno državno tožilko, ki naj bi po mnenju harvardskega profesorja prava Alana Dershowitza ravnala celo na meji kaznivega dejanja.

Ko se je po nekaj dneh s kratko izjavo oglasil sam predsednik Združenih držav, je postalo jasno, da zgodba nikakor ni nedolžna in da je oblast zaskrbljena zaradi morebitnega nezadovoljstva ali celo nemirov temnopoltega prebivalstva. Toda Obama je rekel natanko tisto, kar so od njega pričakovali in česar velik del podalpskih politikov (še) ni sposoben. Namreč da si lahko o odločitvi sodišča vsak misli svoje, vendar je dejstvo, da jo je treba spoštovati, kajti sodna veja oblasti je (v Združenih državah kot tudi drugod v demokratičnem svetu) samostojna in neodvisna.

III.

Strahovi pred reprizo Los Angelesa, kjer so leta 1992 izbruhnili siloviti nemiri med temnopoltimi prebivalci in policijo (posredovala je celo nacionalna garda, razglasili so policijsko uro), so bili v teh dneh precejšnji. Toda v vsebinskem smislu vseeno ne gre za sorodni dejanji. V Kaliforniji je napol vojno stanje izbruhnilo zaradi videoposnetka nadzorne kamere, ki je na eni od bencinskih postaj posnela brutalno nasilje skupine belopoltih policistov nad temnopoltim Rodneyjem Kingom. Nasilje, požiganje, vandalizem in spopadi s policijo in vojsko so trajali šest dni, končne posledice pa so bile precej konkretne: 53 mrtvih in več kot dva tisoč ranjenih, milijardna škoda in štiri tisoč pripadnikov nacionalne garde, ki so patruljirali po ulicah širšega Los Angelesa.

V primeru Rodneyja Kinga, ki je zaradi policijskega nasilja pozneje iztožil več milijonov dolarjev odškodnine (mimogrede, lani so ga našli utopljenega v njegovem bazenu), je bila razsodba velike porote škandalozna tudi zato, ker je šlo za očiten primer rasizma, ki ga je izvajal represivni aparat, kar je posledično na ulice pripeljalo na tisoče protestnikov. Za razliko od Kinga je bil Martin žrtev lastnega poskusa nasilja nad varnostnikom, na katerega je napadeni odgovoril na pravno dopusten način, kar je posledično pomenilo, da ga nobeno sodišče zaradi tega ne bi spoznalo za krivega.

Barva kože namreč ne podeljuje monopola nad resnico in pravico.