Kako se je spridila poštena inteligenca

Ministrica za izobraževanje, znanost in šport je 11 let služila tri plače. Eno redno in še dve honorarni. Ko se je to razvedelo, je odstopila. Logično. Ker ne bi mogla stopiti pred nobenega sindikalista in se pogajati o zmanjševanju stroškov. Za vsako okroglo mizo, na vsaki Tarči ali Odmevih bi jo pričakal argument v zvezi z njenimi zaslužki.

"Varčevalci" bi to prodajali kot dokaz, da je denarja v visokem šolstvu evidentno preveč, "potratneži" pa, da je lahko njej, s takimi dohodki, zagovarjati zategovanje pasu. Oboje je v bistvu ad-personam, logično neveljavno, ampak tak populizem je žal pri nas medijsko najbolj učinkovit. Zna se zgoditi, da bo Setnikar Cankarjeva sprožila več sprememb visokega šolstva kot reformno še tako zagret minister. In lahko nas skrbi, v katero smer bodo te spremembe zavile.

Javnofinančni tajkuni Vsote so dejansko obscene. Diskusije se zdaj vrtijo okrog tega, katera vsota pa ni obscena. Dokazali bi lahko, da je ta nekje med 353 tisoč evri, kolikor je zaslužil Cerar, ki je ostal, in 636 tisoč evri, kolikor je zaslužila Setnikar Cankarjeva in odšla. Največjim populistom bi se zdelo najbolj prav, da je ta številka 0 evrov. Da je plača edino, kar bi smeli zaposleni na univerzah zaslužiti.

Upravičeni zgroženosti nad akademskimi kulaki se pridružuje kleni slovenski odpor do inteligence in študiranih, ki je bil znan že Vodniku in Prešernu. Nanj so se naslonili tudi tovariši, ki so radi govorili o pošteni inteligenci. Ne vem, ali bi prof. Setnikar Cankarjevo uvrstili med pošteno inteligenco ali ne. Na nek način skupaj z Lukšičem in Pikalom spada v pošteno inteligenco, saj je menda članica stranke SD.

Spomenik revoluciji, ki še kar stoji v Ljubljani, piše o delavcih, kmetih in delovni inteligenci. Delavci in kmetje so vsi v redu, inteligenca pa le, če je delovna. So nekateri vzeli to o delavnosti preveč resno? So nekateri profesorji na fakulteti za upravo, ekonomski fakulteti in pravni fakulteti zgolj primer preveč delovne inteligence, o kateri piše na spomeniku revoluciji? Na več kot en način, se mi zdi.

Vsak honorar ni korupcija Pri delavcih in kmetih je bolj preprosto. Tisti delavci iz stereotipov, ki delajo za strojem, ne morejo priviti 2-krat, 3-krat več matic, kot jih pride mimo po tekočem traku. Kmet lahko na uro pokosi toliko in toliko travnika, morda nekaj odstotkov več ali manj. Pridna medicinska sestra ne more oskrbeti trikrat več bolnikov od povprečne. Fizično ne gre. Lahko sicer popoldne kaj delajo na črno, ampak dan ima 24 ur.

Pri intelektualnih in ustvarjalnih poklicih pa ni tako. V eksaktno merljivih dosežkih so razlike večkratne. Bibliografska baza podatkov COBISS bi pokazala, da vrhunski znanstveniki objavijo desetkrat več od povprečnih. So deset- ali stokrat bolj citirani. Tisto, kar so v osemurnem delavniku producirali, je večkratnik tistega, kar je v istih osmih urah naredil nekdo drug. Tisti drugi bi lahko delal 25 ur na dan, pa bi bil še vedno petkrat slabši.

Nekaj podobnega velja za računalniške programerje, pesnike, pisatelje, slikarje ... Bolj ko so dela ustvarjalna ali inovativna, večje so razlike v produktivnosti – ne samo v obsegu narejenega, ampak tudi v kakovosti.

Višje ko smo v neki intelektualni, izumiteljski, znanstveni ali umetniški hierarhiji, večje so razlike v produktivnosti. In nasprotno, bolj ko je neko delo manualno, manj ko je povezano s pametjo in bolj ko je povezano z mišicami, manjše so lahko razlike.

Univerze in inštituti praviloma pritegnejo najbolj ustvarjalne in inovativne ljudi neke družbe. Po naravi stvari so tudi med njimi razlike. Tisti dodani zaslužki na univerzah, ki so zmerni, so posledica korekcije uravnilovke in če kdo, bodo doktorji znanosti iznašli način, kako zaobiti od države vsiljeno enakost.

In zakaj ne delajo kaj drugega, kjer je svobode več, bodo vprašali neoliberalci? Zato, ker si je država oz. javni sektor vzel monopol na tisto, v čemer so oni najboljši.

Srž problema: monopol Setnikar Cankarjeva in še nekateri na fakulteti za upravo so zaslužili nezmerno več; čez palec, k vsaki plači še dve. Biti trikrat bolj produktiven ni v znanosti ali stroki nič posebnega. Je pa posebna sposobnost, da si najdeš za toliko dela, ki so ga pripravljeni plačati. In v tem je srž problema. Da imajo nekateri možnost ogromno zaslužiti, drugi pa še službe nimajo.

Cene Krpanove soli se ne zniža tako, da se mu postavi kup omejitev, koliko jo lahko zaračuna, komu jo lahko prodaja ipd. ampak, da presvitli cesar tista famozna dovoljenja za tovorjenje angleške soli da še komu. Ki sicer ni ubil Brdavsa, ampak tudi lipe na cesarskem Dunaju ni posekal.

Če deluje trg in nekdo na tem trgu veliko zasluži, se bo pojavil nekdo, ki bo v tem videl priložnost zase. Npr. Simobil proti Mobitelu. In potem bosta v boju za tržni delež na veselje svojih strank oba zniževala cene.

Trg, tržne zakonitosti, tekmovanje pa so nekaj, kar slovensko šolstvo z vsemi štirimi zavrača. Varuje monopol državnih univerz pred neznatno konkurenco zasebnih. Fakulteta za upravo je izobraževala javne uslužbence, mnoge, ki so želeli formalno izobrazbo izboljšati ob delu. In so za študij plačali iz svojega žepa. Dohodek na trgu, pravijo. Pa trga ni bilo. Fakulteta je imela monopol na ponudbo takega študija.

Tudi če bi se pojavila kaka konkurenčna šola, bi se študenti odločali nekako tako, kot sem slišal oni dan: "Grem pa že raje na FDV, njihovi profesorji in diplomanti imajo vso državo v rokah, ne bo problem za službo."

Srž novice: zavist Javno mnenje je pripravljeno požreti Klemenčičevo kršenje ustave in človekovih pravic. Ne odpusti pa, če ima nekdo visoke dohodke ali veliko premoženja. Zgodilo se je Francetu Arharju in Gregorju Golobiču. Alenki Bratušek se je komisarski položaj v Sloveniji zamajal šele, ko so izvedeli, koliko plače bi imela.

Javnemu mnenju se da preprosto ukloniti s pogromom povprek in počez čez vse, ki delajo z glavo. Omejili bi izplačevanje avtorskih honorarjev, uvedli dodatno osebo, ki bo honorarje nadzirala. Prepovedali bodo profesorjem, da ustanavljajo svetovalna podjetja, prek katerih njihovo znanje prehaja v gospodarstvo.

Ključno vprašanje ni, kako urediti, da bomo vsi čim bolj enaki, ampak kako motivirati, da bodo pametni ljudje čim več naredili, čim več inovirali, da bo čim več njihovega znanja prišlo iz njihovih glav v okolje. Da bo čim več patentov, računalniških programov, predavanj, študij, knjig, svetovanj … Da bo čim več ustvarjalnosti in inovativnosti.

Schumpeter proti Hayeku Hayek in Schumpeter sta za to imela vsak svoj recept. Zadnjega radi citirajo vsi prejemniki javnih sredstev in celoten "big science" establishment. Njegov nasvet je bil, da je treba za inovacije motivirati, jih stimulirati, vanje vlagati, dobro nagraditi ustvarjalnost ter zavarovati avtorske pravice.

Hayek je menil, da ni rečeno, da bodo naslednjo inovacijo pogruntali isti, kot so prejšnjo, in da je zato treba odpirati priložnost, da čim več ljudi lahko inovira, da je sistem odprt za nove igralce, da jih čim več dobi priložnost. Stari igralci imajo seveda raje Schumpetra in sistem, ki preprečuje nastajanje konkurence. Schumpeter je zato ljubljenec vseh evropskih in nacionalnih strateških dokumentov in strategij.

Problem, na katerega je opozorilo nekaj megazaslužkarjev, se da reševati na dva načina. Tako, da predpostavimo, da ni velikih razlik v produktivnosti med najbolj inovativnimi ter ustvarjalnimi in tako, da priznamo, da te razlike so.

Gasilska in sistemska rešitev Če razlik ni, potem je treba samo administrativni sistem postaviti tako, da se bodo menda neobstoječe razlike v produktivnosti odrazile v enakosti zaslužkov. Da bo plača vse. To predlaga Resolucija o visokem šolstvu iz leta 2011.

Če pa razlike so, potem je treba sistem postaviti tako, da se bodo razlike v produktivnosti lahko deloma odrazile v zaslužkih. Za pravičnost tega ne skrbi Bog ali kaka izpostava v obliki nadetične komisije, ampak dobro delujoč trg izobraževalnih, svetovalnih in raziskovalnih storitev, torej trg tistega, kar nekateri nikakor ne bi prepustili trgu in konkurenci. Zato, da bi imeli monopol nad izobraževanjem javnih uslužbencev, pisanjem zakonov, šolskih pravilnikov ali svetovanjem podjetjem.

Ti imajo parlamentarno večino in pričakujemo lahko gasilsko rešitev v smeri še večje formalne uravnilovke in dodatno destimulacijo zaposlenih v javnem sektorju, da naredijo več. Zaradi nekaj deset ekscesno velikih zaslužkarjev, ki predstavljajo nekaj odstotkov vsega denarja in ljudi, bo nastradala večina, ki jo zmerni dodatni zaslužki do neke mere nagradijo za večjo sposobnost in večjo obremenitev.

Resnična rešitev je sistemska – večja interna in eksterna odprtost akademskega prostora. Torej odprtost za nove ustanove in nove ljudi, ki konkurirajo obstoječim, ki preprečujejo monopole pri ponudbi storitev in pri dostopu do nekaterih virov sredstev.

Podjetnikom, ki so veliko zaslužili na konkurenčnem mednarodnem trgu, bogastva celo zavistna slovenska javnost ne zavida preveč.