Kaj smo se naučili z referendumom

Obstaja zato, da se lahko desnica, ki je v zadnjih 75 letih zmagala le enkrat (dvakrat, če štejemo Demos), razburja nad omejenostjo in zaslepljenostjo državljanov.

V egalitarni družbi, kakršna je naša, je dokazovanje večvrednosti od sonarodnjakov ključnega pomena za osebno izpolnitev. Država je zato, v duhu enakopravnosti, vzpostavila institut referenduma, da bi se nad omejenostjo in zaslepljenostjo sodržavljanov lahko hudovala tudi levica.

Vpliv Primorske na globalizacijo Toda tokrat bi se naprednjaki ušteli, če bi poraz pripisali mobilizaciji klerofašističnih in patriarhalnih volivcev.

Poznam Goričanko, ki je šolski primer primorske levičarke. Na volišče jo je spravil sin, ki je očitno nasedel propagandi, da lahko zakonu nasprotujejo le homofobi. Najprej je obkrožila ZA s pripisom, da podpira za vse enako ljubezen. Nato je to prečrtala, obkrožila PROTI ter pripisala, da verjame v pravico otrok do matere in očeta in da se ji nadomestno materinstvo zdi grozljiva praksa.

Prepričan sem, da gospa dobro ve, da nadomestno materinstvo pri nas ni omogočeno, a večletna praksa nakupovanja pravično pridelane kave jo je naučila, da imajo lokalne odločitve globalne posledice.

Zelo verjetno so bile prav takšne mamice zaslužne, da je bil kvorum presežen. Predvsem pa nam primer pomaga razumeti izjemno nizko udeležbo v številnih levičarskih trdnjavah. Ne, ni zmagala Zlovenija – le rešitev, predlagana v zakonu, ljudi ni prepričala.

Čakajoč na Primčevo opravičilo Res je, da je v kampanji mrgolelo predsodkov s smetišča psihologije 19. stoletja in manipulacij, vrednih Putinove Rusije. Lepo bi bilo, če bi se Aleš Primc ob zmagi opravičil lezbijkam in gejem za vse kretenizme, izrečene med kampanjo.

Toda v ozadju tega šova ignorance je bilo slišati tudi relevantne ugovore. Potekale so številne razprave, kjer so argumente predstavili predvsem nasprotniki zakona. Z izjemo peščice libertarcev so se podporniki sprememb diskusij strateško izogibali. O čem pa naj bi debatirali, če je vse že jasno?

Nisem ZAgamana Brbotajočemu kaosu tistih, ki so skušali po svojih močeh izraziti temeljno sporočilo "za otroke gre", je stala nasproti disciplinirana, uglajena, a sterilna kampanja ZA. Ta je slonela na eni sami skriti predpostavki, ki jo lepo povzema slogan izpred let: "Sem ZA, ker nisem zagamana."

Na delu je bilo sveto prepričanje, da je "izenačitev pravic" edina razumna rešitev in da so nasprotniki v najboljšem primeru zombiji, ki so pritavali iz srednjega veka. Nedeljski rezultat te samozaverovanosti ni omajal; kvečjemu je bil dokaz, da je treba zamenjati ljudstvo – podobno, kot ponavadi menijo na desnici.

Izklopite užaljenost, vklopite razum Toda nasprotovanje spremembam ni kaprica ali zabloda, temveč razumna odločitev suverenega ljudstva. To ne pomeni, da se mora nezagamani volivec z njo strinjati – od njega nihče ne zahteva, da javno izpove svojo vero v "naravno družino očka in mamice" –, mora pa sprejeti njeno legitimnost, tako kot mora desnica sprejeti legitimnost odločitve večine, da na oblasti ohranja nesposobno postkomunistično elito.

Predvsem pa se mora skobacati iz užaljenosti in skušati razumeti argumente, ki so že drugič zmagali na voliščih – le tako lahko na njihovi podlagi oblikujemo trajno in pravično ureditev.

Prepoved diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti zadeva posameznike: ne pomeni pa, da ne bi smeli razlikovati med vezmi, ki jih posamezniki na podlagi tega dejstva vzpostavljajo.

Panseksualec ali biseksualec imata enake pravice kot heteroseksualec: toda fluidne in poligamne vezi, ki jih bosta vzpostavljala, če bosta sledila imperativu svojega poželenja, ne morejo zgolj zaradi dejstva, da so sporazumne in "nikomur ne škodijo", zahtevati enakih pravic kot stalne vezi heteroseksualcev in homoseksualcev. S svojo spolnostjo sta pač v družbo vključena drugače; in če država socialnih posledic njune usmerjenosti ne obravnava enako, to še ne pomeni neupravičene diskriminacije.

Raznospolni par je deležen posebne zaščite zakona, ker je izhodišče za prokreacijo. Kdor o tem dvomi, naj prebere veljavni zakonik: namen zakonske zveze je osnovanje družine. To seveda ne pomeni, da družino mora osnovati – saj govorimo o ljudeh z osebno avtonomijo, željami in omejitvami, ne o tovarnah otrok s kvotami produktivnosti. Zakon zanimajo le splošne in objektivne značilnosti vezi, ki jih posamezniki vzpostavljajo med sabo.

Pravice istospolnih Tudi istospolni posamezniki med sabo vzpostavljajo vezi, ki imajo objektivne značilnosti. Stalne istospolne zveze delujejo skoraj povsem enako kot raznospolne in ustvarjajo enake posledice. Če zakon tega ne upošteva – če ne priznava implicitnih pogodb, ki nastanejo med posamezniki –, ustvarja krivičnost.

Čisto konkretno: če vojakinja umre v Afganistanu, njeni partnerici niso priznane pravice, ki izhajajo iz objektivnega dejstva, da je vojna vdova. Neregistrirani partner nosilca javne funkcije se lahko prijavi na razpis, saj zakon ne priznava sorodstvene vezi med njima.

Potem je tu vprašanje otrok. Istospolna partnerica ne more vzeti bolniškega dopusta za otroka, kateremu je dejansko druga mati. Če biološka mati umre, ga kot oseba, ki je temu otroku najbližja, ne more posvojiti.

Vsi ljudje dobre volje se lahko strinjamo, da je to krivično. Dobrobit otrok zahteva priznanje teh pravic.

Pravica otroka Toda to še ne pomeni, da država osnovanje takšnih družin podpira ali celo spodbuja. V njih je otroku kratena pravica do naravnega očeta: pravica, ki jo zakon priznava. Seveda je treba takega otroka pravno zaščititi in ga ubraniti pred šikaniranjem. Toda to ne izniči dejstva, da ga je odločitev staršev prikrajšala za pomembno pravico.

Sme država aktivno podpirati odločitve, ki kratijo pravice otrok? In obratno: če država podpira tako prakso, ali je pravica do naravnega očeta in matere še vedno obče pravilo ali le še naključje?

Sam menim, da ne gre spodbujati rojevanja otrok zunaj para, kjer naj bi odraščal. Če kdo meni drugače, imamo legitimen spor, ki ga lahko razrešimo le v odprtem političnem spopadu.

Neodtujljive in dodeljene pravice "Toda tu gre za pravice manjšin!" slišim ugovor.

Treba je ločiti med neodtujljivimi pravicami, ki izhajajo iz same narave človeka kot družbenega, političnega, biološkega in simbolnega bitja, ter pravicami, ki jih dodeljuje politična skupnost v skladu s svojimi interesi in ideali pravičnosti.

Vsakdo sme gojiti svoj materni jezik, nima pa vsakdo pravice do osnovnega izobraževanja v njem. Madžari v Sloveniji to pravico imajo, Srbi ne. To ni neupravičena diskriminacija, saj ima kultura teh dveh narodov (torej vez, ki ju drži skupaj) drugačen pomen za širšo politično skupnost.

Pravica do partnerske zveze in pravica do otroka Želja po izpolnitvi v partnerskem razmerju izvira iz naravnega dejstva, da smo ljudje družbena in spolna bitja, zato jo lahko štejemo za univerzalno človekovo pravico in upravičeno kritiziramo islamske države, ki jo istospolnim kratijo.

Želja po otroku pa izhaja iz neke druge naravne danosti, ki ji rečemo spolna komplementarnost – iz resnice, da smo rojeni kot ženske ali moški.

Da se nekateri ljudje ne uvrščajo v nobeno od obeh kategorij (da, konservativni bralec, tudi to obstaja: ni treba, da se zaradi tega zgražaš), ne izničuje te resnice, tako kot barvna slepota ne izničuje dejstva, da je človeško oko sposobno razločevati barve, in seja državnega zbora ne izničuje resnice, da smo ljudje razumna bitja.

Sklenitev zakonske zveze velja za človekovo pravico ravno zato, ker gre za institucijo, namenjeno izpolnitvi posameznikove naravne želje, da s partnerjem nasprotnega spola osnuje družino. Prav zato pri nas zunajzakonska skupnost uživa enake pravice kot zakonska zveza, saj jo od nje loči le formalnost poročnega obreda. Ameriška diskriminacija zunajzakonskih skupnosti Ameriško vrhovno sodišče je tu šlo v drugo smer. Istospolne poroke je uzakonilo z argumentacijo, da je zakonska zveza ključna za duhovno rast državljanov; brez nje se istospolni ne morejo polno vključiti v ameriški način življenja. S tem je v isti sapi uzakonilo istospolne poroke in na široko odprlo vrata diskriminaciji zunajzakonskih skupnosti.

Slovenska realnost Naša stvarnost je drugačna in terja drugačne rešitve. Način, kako univerzalnost človekovih pravic vključimo v zakonsko ureditev, je odvisna od družbenih konvencij in politične tradicije.

Biti del Zahoda ne pomeni papagajsko posnemati ureditve od drugod, temveč po enakih principih vzpostavljati lastno specifično tradicijo.

In mi jo v resnici že imamo. Le ozreti se je treba čez popek medsebojnih zamer. Imamo prakso ustavnega sodišča, ki zahteva nadgradnjo pravic istospolnih partnerjev. In imamo kristalno jasno ljudsko voljo, ki je že tretjič poudarila, da želi izhajati iz naravnega starševstva, očeta in matere.

Oboje se da preprosto uskladiti v ureditev, ki lahko zadovolji vse.

Olikan zoon politikon vam vošči Če bodo zaradi nje razočarani ideološki puristi, toliko bolje. Naj se naučijo, da demokracija ni tekmovanje, kdo bo družbi vsilil svojo vizijo, temveč prepoznavanje legitimnih zahtev sodržavljanov in presoja, kako jih skozi dinamični boj interesov vključiti v stabilne kompromise.

To nam omogoča, da zapustimo zavetje ideoloških zgradb in se odpremo življenju v skupnem svetu, sestavljenem iz uspehov in napak mnogoterih generacij. Le tako se iz frustriranih družbenih inženirjev spreminjamo v strpne, odgovorne državljane.

Pa vesel dan samostojnosti in enotnosti.