Kaj pomeni ime?

Kdor me pozna, že ve, da gojim rahlo alergijo na novodobna imena, ki so praviloma čim krajša, čim bolj tuje zveneča in čim bolj polna nekega skrivnega (ali ne tako skrivnega) drugega pomena. Vsi si želijo drugačnega imena, tako kot si želijo, da bi bil njihov potomec drugačen. Zasluži si res posebno popotnico v svet, posebno ime. Ne vem, kdaj smo postali tako zelo obsedeni z imeni, da pri njih iščemo edinstvenost, ki je pravzaprav samoumevna že z vsakim posameznikom in ki jo lahko konec koncev ustvari samo osebnost. Bo ime povzročilo, da se otrok razvije v bodočega predsednika, možganskega kirurga ali svetovno znanega pisatelja? Kadar beseda nanese na otroška imena, sem se še kar dobro navadila držati jezik za zobmi. Reči, da ti ime ni všeč, je namreč skoraj tako, kot če ti ne bi bil všeč otrok sam. Ampak pogovor, ki je sprožil razmišljanje o tem, se je razvil, in ime, ki se meni zdi primerno kvečjemu za psa, je dobilo nove razsežnosti. Izbrano je bilo namreč nadvse pedantno, ne le po všečnosti; moralo je biti na primer tudi primerno kratko in brez šumnikov, ker šumniki pač zelo zakomplicirajo marsikaj. Recept za dobro ime je torej: lepo, kratko in mednarodno uporabno, karkoli že to pomeni. Zveneti mora dobro v povezavi s priimkom in na sploh mora biti kot nekakšna otrokova vizitka, ki mu jo podariš ob rojstvu. Kredit, s katerim kupiš otrokovo prihodnost.

"Mislim, da daje nekaj samozavesti," je bil dodaten argument pri izbiri imena, ki me je popolnoma zmedel. Je res mogoče, da starši ime za otroka izbirajo tudi po tem ključu – katero ime bo dalo malčku več samozavesti? Skoraj nepredstavljivo se mi zdi, da bi lahko od imena pričakovali opravljanje funkcij osebnosti; ali pa je morda ime tisto, ki otroku pomaga izdelati osebnost? Po tej logiki bi jo moral imeti otrok z nemogočim imenom še več, saj mu bo menda malo težje v šoli, pri naročanju pice na dom bo moral vedno dvakrat ponoviti ime, morda celo črkovati, in ko bodo pri zdravniku poklicali njegovo ime, se bo ozrla celotna čakalnica. Predstavljam si, da je to nekaj, kar doda neko zrno človekovi osebnosti, pa še to bolj s stališča zgodbic ob družabnih srečanjih, kot so na primer tiste, kako so nas zbadali, ko smo prvič dobili očala, pa kako neroden je bil prvi poljub z aparatom na zobeh in kako smo imeli zaradi tiste lepotne pike vedno komplekse (pa čeprav ravno ta dela naš obraz še bolj poseben).

Ne, res mi ni jasno, zakaj bi ime, kot je na primer Mak Ban, dalo otroku več samozavesti, ga pripravilo na življenje in mu olajšalo skok v svet. Kot sem še izvedela, je treba ime skrbno izbrati tudi zato, ker ga pač nihče noče naknadno spreminjati in ker je treba otroku "zagotoviti določene konkurenčne prednosti". Tujci te pač lažje sprejmejo, če imaš izgovorljivo ime. (Tam nekje čez lužo se je Željko Ivanek ravnokar zasmejal.) Kaj ni nekako žalostno, da že vnaprej razmišljamo o tem, kaj si bodo mislili drugi? Saj razumem, da živimo v dobi globalizacije, ampak ne vem, kdaj smo imena za otroke začeli izbirati, kot da gre za blagovno znamko. Kot da moramo najti ime, ki ga bo lahko mali najbolje tržil. Naivno mislim, da je osebnost tista, ki mu bo v življenju izborila pot, ne ime. In, ne nazadnje, glede na to, da so Kitajci čedalje močnejši in številčnejši, bi lahko naše enačenje koncepta mednarodnosti z Američani, Angleži in Avstralci zamenjali za vseprisotne Kitajce, kajne?

Prav neverjetno je, s čim vse se obremenjujejo bodoči starši. Vem, vse mora biti popolno in premišljeno, kot da je posledica postmoderne dobe tudi množična obsesivno-kompulzivna motnja. Pomanjkanje zaupanja v višje sile in težnja po krojenju lastne usode je v nas sprožila odgovornost do načrtovanja vsake najmanjše podrobnosti, ki bi lahko našim otrokom že v izhodišču nudila prednost. Svet je pač krut. Ampak, ali res še pred otrokovim rojstvom razmišljamo o tem, da ga bodo v tujini lepše sprejeli, če mu bo ime Tia in ne Špela? Bi se morda posvetovali še z numerologijo? Morda pa bi morali otroku pustiti, da si ime izbere sam, ko bi bil pač dovolj star za to?

Na koncu koncev pri vsakem razglabljanju o kvazi posebnih imen vedno ugotovim, da je dandanes toliko kratkih, rimajočih se in kot znamka hitre mode zvenečih imen, da je najbolj posebno pravzaprav tisto ime, ki zveni domače. Lokalno, ne mednarodno. Takšno, od katerega ne pričakuješ učinka dobre vile, ki te bo avtomatično obdarila z vsemi osebnostnimi predispozicijami za uspeh. Ime, ki ne bo izdajalo, da so ga starši uporabili kot obliž za lastne strahove. Z imenom otroku ne boš kupil prihodnosti. To bosta naredila primerno okolje in vzgoja pri odraščanju, pa tudi skrivnosten način, na katerega se bo sestavila tista dvojna vijačnica. Nočem in ne bom verjela, da je otrokovo ime v primerjavi z varnim okoljem, v katerem odrašča, sploh omembe vreden faktor, tako kot nočem in ne bom verjela, da je pri otrokovih starših najbolj pomemben njun spol. Mora pa biti precej preprosto razmišljati na tak način, to je res.