Je suis v pripravljenosti

V času, ko se je naša vlada trudila zapreti proračun in se izogniti mednarodni intervenciji grškega tipa, so govorili, da uničujemo javno šolstvo, da režemo vejo, na kateri sedimo, da finančnih rezov univerze ne bodo preživele. In tako dalje in tako naprej. Profesor Mramor je bil kot predsednik upravnega odbora Univerze v Ljubljani v funkciji enega glavnih kritikov.

Kljub temu v mojem javnem oglašanju v zadnjem letu in pol ne boste našli kritike, pač pa kvečjemu podporo delu zdajšnjega ministra za finance. V danih razmerah se je zdel eden redkih, ki je usodo države, državne blagajne in državnega premoženja postavil pred politične interese kolegov, ki bi si z denarjem iz državne blagajne ter s premoženjem iz SDH in DUTB kupovali volilne glasove in naklonjenost lobijev.

Kljub tej pozitivni vlogi je bilo očitno, da je vse pogosteje prisiljen sklepati kompromise. Na primer ko so mu zamenjali vodstvo DUTB. Položaj, v katerem je bil, mi je bil osebno znan. Med vrsticami sem ga nekoč pojasnil z izjavo, da je politika pač ekipni šport. Dokler si del ekipe, pač igraš za ekipo.

Danes je profesor dr. Dušan Mramor glavni negativni junak zgodbe o dodatkih za pripravljenost. Do neke meje upravičeno. To mejo pa smo že zdavnaj prav udarniško prekoračili.

Pogrom Zgodba ima vse značilnosti slovenskega politično-medijskega pogroma. Take zgodbe spoznate po tem, da so dan za dnem, teden za tednom v udarnih terminih in na prvih straneh enostranske novice o nekem dogodku. Prispevek za prispevkom poroča, da je bilo to in to narobe in da so bili ti in ti krivi. Kolumnisti in blogerji tekmujejo, kdo bo bolj originalno tulil z volkovi. Nobenega poskusa osvetlitve problema z vseh strani, nobene distance, nobenega prehoda od simptomov k vzrokom bolezni.

To nam začinijo s populizmom znoja, ki ga pretočijo policisti, in krvi, katere razlivanje preprečijo zdravniki. Novinarji so aktivisti in aktivnost aktivistov je menjava ministra. Ali so četrta veja ali niso!

Žar tokratnega medijskega pogroma ima še eno razlago. Številni novinarji, ki so pred štirimi leti enostransko publicirali tarnanje fakultet o "brutalnem varčevanju", so po tem pisali ali vsaj brali o astronomskih honorarjih na javnih univerzah, prodaji diplom, plagiatih magisterijev in zdaj še o dodatkih za pripravljenost.

Nekje globoko v sebi se morajo čutiti prevarane, zato še z večjim užitkom napadajo tiste, ki so se jim še pred štirimi leti v smilili v srce. Neprofesionalno takrat, neprofesionalno zdaj. Realna slika je, da takrat ni bilo nič tako brutalno in da bi lahko zdaj, ko se gospodarstvo vrača k predkriznim številkam, lahko nekoliko popustil tudi varčevalni vijak.

Je suis Zakaj se sploh oglašam? Ne zato, ker bi mahinacijo z dodatki na pripravljenost za hip zagovarjal, še dosti manj zato, ker bi zagovarjal neprimeren aroganten odziv nekaterih svojih profesorskih kolegov. Ampak zato, ker gre zadeva spet predaleč. Ker se začenja v njej zrcaliti lumpenproletarski odpor slovenskega ljudstva do izobraženstva, zato sem dal temu prispevku naslov "Jaz sem v pripravljenosti".

Da latentni odpor do izobraženstva obstaja, je že dolgo znano. Dobesedno šolski primer je Ivan Cankar opisal v romanu Martin Kačur. V uradno politiko so antiintelektualizem povzdignili tovariši revolucionarji, po doseženi izobrazbi kovinostrugarji, nedoštudirani kemiki, tesarji ... Najbolj izobraženega iz svoje združbe – bil je učitelj – so se na nekem lovu poskusili kar sami znebiti. To razumevanje v demokraciji se je utrdilo z doktrino kadrovske politike, ki se glasi "ni važno, da je pismen, važno, da je naš".

Pametni ljudje gredo na živce. "Drei Professoren Stadt verloren." Še posebej v dobi interneta, kjer je vsa pamet tako ali rako dva klika stran od Googla. Menda. Na živce gredo poklici, kjer ni jasne meje med hobijem in delom. Kjer ljudje nočejo v pokoj. Ja, na več kot en način smo privilegirani tisti, ki smo zaposleni na univerzi in včasih bi se morali tega zavedati z nekaj več skromnosti in ponižnosti.

Pripravljeno naše največje bogastvo Dosti več škode kot napaka z izplačevanjem menda nezakonitega dodatka je naredil arogantni odziv nekaterih kolegov. Ti so preveč ponotranjili mantro, da je znanje naše največje bogastvo in da je prihodnost Slovenije samo v znanju. In iz tega izpeljali, da znanje pa imamo mi tukaj, na univerzi, in nam, ki imamo znanje, ki je, se spomnite, naše največje bogastvo, pripada, da delamo stvari po svoje. Saj imamo vendar znanje za to.

In bog ne daj, da bi imeli kakšno konkurenco. Za podjetje ni lepšega, kot da je brez konkurence. Konkurenca pritiska z večjo kakovostjo, nižjimi cenami, spelje nam lahko zaposlene. Zato so finančne afere v javnem šolstvu tesno povezane z napori taistega po ohranitvi svojega monopola. Ob tem vprašanju so složni tako tisti z dodatki na pripravljenost kot tisti brez njih. Spomniti jih velja, da ni kaj dosti škandaliziranja okoli plač ali honorarjev v podjetjih, ki si svoje dohodke (čeprav proračunske) izborijo v konkurenčnih pogojih.

A nekaj je vseeno treba povedati. Znanje v Sloveniji ni bogato plačano. Če bi bilo, bi na slovenske univerze in inštitute drli tujci. Tako pa Slovenke in Slovenci, v katere izobrazbo smo vložili na desettisoče evrov, odhajajo v tujino po nekajkrat višje plače, kot bi jih imeli v Sloveniji. Odhajajo po prihodnost, ki jo je v Sloveniji vse manj. Tudi v inštitutih in tudi v visokem šolstvu. In se nimajo kam vrniti.

Vsaka svinjarija ni kaznivo dejanje Tudi profesorski kolegi so žrtve premika, ki se je v slovenski družbi zgodil med krizo. Pred krizo je Zdenka Cerar zaslovela z izjavo, da ni vsaka svinjarija kaznivo dejanje. Do krize je veljalo, da če bi nekaj lahko bilo legalno, potem tudi je legalno. Nekako v smislu tistega latinskega pravila "in dubio proreo", če dvomiš, potem interpretiraj ugodno za osumljenca. Če dvomiš, ali morajo profesorji imeti dodatek za pripravljenost, potem ga imajo lahko. V taki klimi se jih je profesor Mramor leta 2008 spomnil.

Sledila je kriza. V krizi je več deset tisoč ljudi izgubilo službe, desettisoči mladih je ne najdejo. Marsikje so se znižale plače. Delovna mesta, ki so, so negotova. Plače zamujajo, prispevki niso plačani. Ogromno družin je prizadetih. Za to mora biti nekdo kriv. Najlažje je na nekoga pokazati s prstom. Da je osnovni problem drugje – da nismo uvedli na krizo odzivnega kapitalističnega sistema in odprli države tujemu kapitalu ipd. – je težje razlagati. In ogroža pridobitve revolucije.

Lažje je linčati prave ali namišljene krivce. Pravilo je zdaj "in dubio kontrareo". Obsodimo. Ljudje pričakujejo krivce in kri. Ko se potem na višji stopnji izkaže, da so nedolžni, nič hudega. Nekaj pare smo skozi medijske obsodbe le spustili. Če smo lahko nekdanjega predsednika vlade leta vlačili po sodiščih na podlagi praznega obtožnega predloga, lahko preganjamo kogarkoli za karkoli. Od pohlepnih "banksterjev" , tajkunov in podjetnikov brez davčnih blagajn smo zdaj pri tem iskanju krivcev za krizo, ki da je v svojem bistvu menda moralna (namig:ni!), prišli do profesorjev.

Prej so bili vsi nedolžni. Zdaj so vsi krivi. Tudi krivda ni več, kar je bila.

Napaka, katastrofa in problem Dodatki so bili napaka. Včasih aroganten odziv je bil katastrofa. Kar nekaj pepela za posipanje bi kazalo dostaviti na Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Iz Teša. Po drugem tiru. Ter na finančno in šolsko ministrstvo. Če žal ni prepozno. Ministri so odhajali zaradi manjših stvari.

Tako sem kolumno končal v petek, ko sem jo napisal. V ponedeljek je minister Mramor ponudil odstop, predsednik vlade pa ga ni sprejel. Je Slovenec. Ne jamra. Išče rešitve. Dokumentirano. Črno na belem. Žal!

Če iščeš rešitev, je treba poznati problem. Zaradi nesposobnosti vodenja politik se jeza nemočno usmerja v posamične afere. Niso posebej zahtevne ne za medijsko obdelavo, ne za postrojitev v podpornike in nasprotnike, ne za politično "reševanje". Kot družba smo zato izgubili sposobnost treznega, konstruktivnega, sistemskega odziva. Postajamo histerični. Za vodenje politik je odgovorna vlada.

Bolje je trezno jamrati o pravih kot vzneseno iskati rešitve za napačne probleme.