Četrtek, 8. 1. 2015, 14.58
8 let, 10 mesecev
Je rekreativni tek dober za zdravje?
Počasi smo kapljali na kup, potem pa je vstopil eden od njih, ki ga že dolgo nisem videl, in že na vhodu vzkliknil, da se bo usedel k meni, da "izve, zakaj je dobro teči, saj on," je nadaljeval napol za šalo, napol zares, "namesto športa za svoje vsakodnevne težave raje vzame kaj homeopatskega". Potem ko sem ga presenetil z napol šaljivim odgovorom, da so mi prijatelji ravno pred nekaj dnevi s Kube prinesli prvovrsten homeopatski pripravek, nekakšno škorpijonovo tinkturo, ki s "šestimi kapljicami pod jezik zjutraj in zvečer pomaga proti nevšečnostim vseh vrst, od dviga odpornosti naprej", sem mu na zastavljeno vprašanje v zvezi s tekom odgovoril: "Teči ni treba, je pa fino." Moj razmislek na tej točki pa se je, kot že nekajkrat v zadnjih časih, ko me, kot (so)avtorja dveh tekaških knjig in rekreativnega ultramaratonca, sem pa tja kdo izzove z vprašanjem o škodljivih stranskih učinkih vztrajnostnega teka, podaljšal še naprej. V znančevem humornem zbadanju sem namreč zaznal ost, ki jo "nešportniki" pogosto sprožajo proti tekačem in drugim rekreativcem: je ukvarjanje s športom sploh potrebno in zdravo?
Tako vprašanje je več kot upravičeno ravno v začetku koledarskega leta, ko se ljudje odločajo o svojih letnih športnih aktivnostih in si za prihajajoče mesece zadajajo tudi razne zaobljube. Dejstvo pa je, če smo si, tekači, pripravljeni priznati ali ne, poškodbe, ki nastajajo med tekom, so skoraj integralni del ukvarjanja z vztrajnostnim tekom. In te poškodbe so v splošnem dveh vrst.
Naštejem lahko kar nekaj znancev, ki so se tako ali drugače poškodovali pri smučanju, potem ta šport opustili, se pozneje začeli ukvarjati s tekom, pri katerem pa je zaradi nezmernosti slej ko prej na dan prišla kaka zastarana športna poškodba, ki je pobrala še svoj tekaški davek. Drugi vir tovrstnih športnih poškodb, ki se potem ponovno odrazijo v teku, so poškodbe gležnjev in kolen, ki nastanejo pri raznih eksplozivnih (in tudi kontaktnih) športih. Kakih petnajst let že bolj ali manj redno hodim h rekreativni večerni košarki, ki se je udeležuje približno petnajst različno pripravljenih košarkarjev, in skoraj vsakič se zgodi, da mora kdo od udeležencev zaradi poškodbe predčasno zapustiti igro.
Če gre (zgolj) za razbite arkade ali pa razne podplutbe zaradi udarcev komolcev in glav v žaru igre, potem je to še kar v redu, večje težave so zvini in izpahi gležnjev in seveda pogoste poškodbe kolen, ki lahko dolgoročno vplivajo na udeleženca in njegovo nemoteno delovanje ne samo v športnem, temveč tudi na splošno, v vsakdanjem življenju.
McDougall že kmalu na začetku knjige piše: "Med sprevržence sodijo tisti tekači, ki se ne poškodujejo. Osem od desetih tekačev se poškoduje vsako leto. Nepomembno je, ali si težak ali lahek, hiter ali počasen, maratonski prvak ali občasni zadihanec. Verjetnost, da si boš poškodoval kolena, pokostnico, stegna, kolke ali pete, je enaka kot pri tvojem sotrpinu. Naslednjič, ko boš stal na štartu kakšnega jesenskega maratona, se ozri na tekače okoli sebe: statistično gledano bo le eden med vami sodeloval tudi na novoletnem teku." (prevod Jure Capuder) Te tekaške poškodbe se pojavljajo iz dveh specifičnih vzrokov. Prvi je pretiravanje. Ta model je približno naslednji. Tekač si zada nek cilj, bodisi v smislu razdalje, ki jo bo pretekel na neki prireditvi, bodisi v smislu časa, ki ga želi doseči na neki razdalji. Da bi dosegel zastavljeni cilj, se mora podvreči bolj ali manj zahtevnemu tekaškemu treningu, kjer na vrhuncu svoje intenzivnosti ali pa že prej (pri tem ni pomembno, za kakšno razdaljo ali čas gre, ključno je namreč to, da si tekač zastavlja načrte, ki vsebujejo nek osebni presežek) telo s takšno ali drugačno bolečino začne opozarjati tekača, da pretirava.
Vendar pa tekač teh opozoril ne upošteva, saj mora, da bi dosegel cilj, slediti začrtanemu programu, kar na koncu pripelje do poškodbe. Včasih celo na tekmi. Vse to se dogaja tudi izkušenim tekačem, za katere bi človek pričakoval, da dovolj dobro poznajo svoje telo in njegove omejitve. Tudi drugi razlog je pretiravanje. Nekdo se, pod vplivom prijateljskih priporočil ali pa splošnega trenda, ki si prizadeva za zdravje, v srednjih letih (recimo po tridesetem ali še pozneje) oprime vztrajnostnega teka, običajno ob dejstvu, da se nikoli v življenju ni resneje ukvarjal z nobenim športom in zato ne pozna dobro delovanja svojega telesa.
Ko ga reč zagrabi, želi hitro napredovati, bolečine, ki se pojavljajo ob teku, pa jemlje kot nujen in sestavni del treninga. Telo nekaj časa še tolerira izživljanje, potem pa se tako ali drugače upre in dekompenzira, trajna poškodba kot posledica pa lahko takega človeka na koncu pripelje celo do slabšega fizičnega stanja kot pred začetkom ukvarjanja s tekom.
V tem smislu je več kot pomenljiva ugotovitev tekaškega znanca, sicer izvrstnega, vitkega, čvrstega in neustavljivega triatlonca, ki se je s svojo partnerico, tudi izjemno, vitko, čvrsto in neustavljivo maratonko, nedavno udeležil treninga t. i. crossfita (nekakšnega raznolikega funkcionalnega treninga celotnega telesa s pomočjo raznih pripomočkov, kjer si intenzivnost vadbe določaš sam), tam pa zaprepadeno ugotovil, da je kljub zavidljivi kondiciji njegovo telo veliko premalo gibljivo, agilno in stabilno. Če pa je osnovni razlog vašega športnega udejstvovanja (še) kaj drugega, recimo premagovanje lastnih meja in/ali takšno ali drugačno eksperimentiranje z lastnim telesom, potem se je treba zavedati, da boste to lahko dolgoročno, torej do sedemdesetega leta in še čez, počeli zgolj pod pogojem, če boste odzive telesa na vadbo pazljivo spremljali in v primeru opozorilnih znakov (najpogosteje bolečinskih znakov) ustrezno ukrepali in zmanjšali intenzivnost, dokler se telo ne povrne v prvotno stanje. Drugače se boste hitro znašli v objemu zdravnikov, fizioterapevtov, maserjev in drugih, ki bodo skušali sanirati vašo lahkomiselno zlorabo lastnega telesa. Nekaj časa bo, če jih boste poslušali, še šlo. Na koncu vam bo ostala samo še škorpijonova tinktura.