Janez Šušteršič: Če bi jih danes imel dvajset, bi bil verjetno pri Osmem marcu

Naslov kolumne je po svoje provokacija. Nekajkrat sem to povedal v pogovorih s konservativnejšimi sogovorniki in se zabaval ob njihovih presenečenih odzivih. Čeprav sem čisto resno mislil – ker mladost je tako dolgočasna in neformativna, če se ničemur ne upiraš –, bi to izjavo vendarle nekoliko dopolnil: lahko bi bil tudi Zala Klopčič in ne nujno ravno Nika Kovač. Zelo verjetno pa pri tridesetih ne bi bil nič več od tega.

Uporniški srednješolci

Precej dobro vem, o čem govorim. Moja generacija je bila prva, ki so jo kot srednješolce namesto v gimnazije vpisali v srednje šole za karkoli že. Šlo je za socialistično šolsko reformo, ki je v imenu izobraževanja za poklice ukinila gimnazije, maturo in velik del splošne izobrazbe. Naši učitelji in učiteljice slovenščine, zgodovine, umetnosti in podobnega so seveda noreli, ker so jim znižali ure na račun matematike in naravoslovja, ki sta postala predpisana usmeritev naše bivše gimnazije. Zamudili niso nobene priložnosti, da bi nam razložili, kako bomo brez splošne izobrazbe postali nič več kot nerazgledani fach idioti.

Razburjali so se tudi intelektualci nasploh, zlasti seveda družboslovci, in spisali nekakšno odprto pismo oblasti. Slovenska partija se je takrat že po malem igrala demokracijo – kot sredstvo za pomiritev preveč razburjenih duhov – in je v Cankarjevem domu sklicala javno tribuno. S sošolcem sva spisala svoj lastni protest proti šolski reformi, ki nam bo ukradla izobrazbo, si nadela pionirske rutke (še ena provokacija) in šla spis prebrat na tisto zborovanje.

Takratni ta stari – tisti, ki so spisali odprto pismo – so bili seveda navdušeni. Dobili so dva primerka srednješolcev, ki govorita v imenu generacije in povesta točno to, kar sta slišala od njih, vendar s svojimi besedami. Sledilo je veliko trepljanja po ramenih, vabljenja na posvete, na Radiu Študent so nam naredili srednješolsko redakcijo, z izkušenejšo kolegico sva celo spisala knjigo o šolski reformi.

Mlada vplivnica slovenske desnice Zala Klopčič. Foto: SDS, Lokalni odbor Ljubljana

S tem, da mladi uporniki posnemajo starejše vzornike, ni načeloma nič narobe. Igrajo pač vlogo, ki nekako naravno pritiče njihovi generaciji in njihovi ravni poznavanja sveta. Bolj napačno je, da jih starejši hvalijo in iz njih delajo zvezde. Odrasli se gredo svoje družbene, ideološke in interesne borbe in so veseli vsake mlade krvi, ki jo lahko pošljejo na prvo frontno črto. Ni ravno prisilna, je pa manipulativna mobilizacija.

Lahkotnost komunikacije

Včasih je bilo iskanje informacij naporno. V kakšni londonski knjigarni smo znali preživeti ves dan in pregledovati knjige s koncepti in idejami, o katerih pod pokrovom socialističnega izobraževanja in javnih občil nismo smeli kaj dosti slišati. Poleg tega pokrova je svoje prispevala tudi predinternetna tehnologija deljenja in dostopanja do informacij. Smo pa zaradi vloženega truda informacije morda bolj cenili.

Danes, ko so informacije poceni in le nekaj klikov stran, lahko v nekaj minutah najdeš nekoga, ki te s spretno narejenim videom ali blogom popolnoma navduši. Skoraj takoj imaš lahko tudi že "svoje" stališče, ki ga z nekaj truda urbi et orbi priobčiš spletni javnosti. Če te opazijo, na pohvale in trepljanje po ramenih ni treba dolgo čakati, in ker so pohvale fajn, da ne rečem droga, začneš hitro producirati še več tako imenovanih vsebin. Ki so pogosto marsikaj, samo vsebina ne.

Demokratični potencial enostavnega dostopa do informacij in neposrednega sporočanja svojih stališč je ogromen. Hkrati pa tehnologija, ki to omogoča, olajša tudi širjenje čistih neumnosti in manipulativno mobilizacijo naivnih in hitrega priznanja iščočih duš. Vendar tehnologija ni nič kriva, samo poenostavila, pospešila in razgalila je procese, ki so se vedno dogajali. 

Naša stališča so vedno odvisna od vplivov okolja, od vzgoje in šolanja do vrstniških skupin in mnenjskih vzornikov, pa tudi od kombinacije hormonov v različnih življenjskih obdobjih. Vendar lahko del teh vplivov tudi sami nadziramo. Osnovna dilema je v resnici ostala enaka, kot je bila nekoč pred dolgimi knjižnimi policami.

Ali bomo s polic vzeli knjigo, ki nas bo naučila nekaj novega, ali tisto, ki bo samo potrdila, kar že itak mislimo in vemo? Ali bomo, danes na spletu namesto v knjigarnah iskali samo tisto, kar nam pritrjuje, in ostali tam, kjer smo bili že na začetku, ali pa bomo iskali izzive in drugačne poglede in se razvijali naprej, v nekaj drugega, kot smo včasih bili?

Ko gre zares

Veliko kasneje kot v srednji šoli smo nekateri ekonomisti začeli zagovarjati precej radikalen ekonomski liberalizem. Tudi to je bilo logično uporniško stališče proti tistemu, kar smo takrat v državi imeli. Po letih postopnih in počasnih reform, ki so po neskončnih usklajevanjih v širokih Drnovškovih koalicijah in socialnem svetu vedno ostale na pol, če ne na četrt poti, je Slovenija postala okostenela in nekonkurenčna država. Potrebovala je ekonomsko resetiranje.

Takratni ta stari niso bili prav nič navdušeni. S pomočjo manipulativno mobiliziranih novinarjev smo postali vse, kar si lahko slabega zamisliš – v tujini šolani enačbarji brez empatije in razumevanja naših posebnosti, neolikani nesramneži, neresni ekonomisti in seveda neoliberalci. Kolegoma so tudi razložili, da se moraš v življenju odločiti, ali se boš zavzemal za privatizacijo bank ali pa boš zaposlen na Ekonomski fakulteti, ker oboje skupaj menda ni šlo.  

Lahko bi zamahnil z roko in rekel, da so ta stari – s častnimi izjemami – pač igrali svojo naravno generacijsko vlogo. Branili svoj prav pred mlajšimi, ki nekaj pametujejo, a ničesar ne vedo. Vendar je šlo za več kot to. Zdelo se je, da nam je del politike pripravljen prisluhniti in uresničiti kakšno od naših idej – ne le tisti del okrog Janše, tudi Rop je kot premier včasih ponavljal za nami. To je pomenilo grožnjo, da svet morda res kmalu ne bo več tak, kot so ga poznali, si v njem ustvarili lagodno življenje, ugled in premnoge rente.

Voditeljica Inštituta 8. marec Nika Kovač Foto: STA

Njihov strah je bil nepotreben. Danes, dvajset let kasneje, je Slovenija samo še bolj okostenela, nekonkurenčna, do onemoglosti zakomplicirana in pokradena država, o reformah se govori samo še zaradi lepšega. Velika ironija življenja je v tem, da bi bili danes še kar zadovoljni, če bi imeli vsaj tisto, proti čemur smo se takrat borili.

Medgeneracijski užitek

Različne generacije morajo igrati svojo naravno vlogo, sicer ne bi bile srečne. Ta stari se moramo zgražati nad mladimi, njihovimi idejami, naivnostjo, neznanjem, odkrivanjem tople vode, sicer se sami sebi ne bi mogli zdeti tako pametni, modri in izkušeni, kot mislimo, da smo. In mladi uporniki potrebujejo prav to, da se nad njimi zgražamo, jih zmerjamo, podcenjujemo in da jih kdaj popišejo na kakšnih protestih – ker v čem bi bil užitek upiranja, če bi ti tisti, proti katerim se upiraš, ploskali in ti dajali prav?

Vendar ne gre samo za biologijo, gre tudi za rekrutiranje mladih generacij v medsebojne boje starejših. Zala Klopčič ne bi bila deležna toliko napadov in celo cenzure, če ne bi zakrknjenim antijanšistom sporočala njihove najhujše nočne more, to je, da ima Janša podmladek, ki ne bo šel z njim v penzijo in ki zna tudi koga navdušiti in rekrutirati v svoje vrste.

Povsem enako tudi osmomarčne aktivistke in pretenciozno poimenovani Glas ljudstva ne bi bili deležni niti toliko pohvalne pozornosti niti toliko kritik, če države ne bi vodil mož v očitni krizi srednjih let, ki več užitka najde v takšnem in drugačnem dobrikanju generaciji, ki ni njegova, kot v razsodnosti, premišljenosti in viziji. Če bi se, skratka, obnašal letom primerno.

Zato, ko se boste naslednjič začeli razburjati čez ta mlade, pomislite, da tako pač mora biti. Nič ni narobe, če so mladi radikalni in nevzgojeni in če smo starejši konzervativni, zoprni in nič ne štekamo. Vsi igramo svoje generacijske vloge in prav je tako. Ena goni svet naprej, druga ga zavira, da ga ne bi odneslo predaleč izven tečajev. Rezultat te dinamike nam bo včasih všeč, včasih ne, gotovo pa že jutri ne bo več enak, kot je danes.

Siolov kolumnist Janez Šušteršič Foto: Siol.net