iPhonatiki in njim podobni fanatiki

Pripadnost kupcev in uporabnikov blagovni znamki so sanje vsakega večjega proizvajalca in ponudnika storitev – ne samo v svetu računalniških in telekomunikacijskih naprav ter zabavne elektronike. Zvesti in zadovoljni uporabniki so blagoslov za vsako podjetje, saj so ti jamstvo dobre in stalne prodaje ter obenem najboljši ambasadorji in zagovorniki ponudnikovih izdelkov in storitev. Oglasu lahko zaupate ali ne, ampak beseda prijatelja, za katerega ste prepričani, da obvlada, ima neprekosljivo težo.

Zvesti in zadovoljni uporabniki so pretehtali dobre in slabe strani izdelka ali storitve in so glede na svoje želje, pričakovanja in potrebe izbrali tisto, kar jim najbolj ustreza. Trezno in premišljeno. Eden in edini V drugi dimenziji pa so fanatiki. Tisti, ki živijo za oboževane izdelke neomadeževane blagovne znamke in nimajo zadržkov, da jim svojega življenja ne bi popolnoma podredili. Prva misel, ko se zbudijo, je njihova naprava (ali dve, tri, štiri …) njihovega sanjskega proizvajalca, z enako mislijo se odpravijo tudi spat. Celo ob romantični večerji si ne morejo kaj, da ne bi motovilili s svojim digitalnim spremljevalcem, medtem ko njihov partner zdolgočaseno čaka svojih pet minut, ki nikakor ne pridejo. Vsakogar drugače mislečega – četudi ta morda zgolj upravičeno opozarja, da kaj na popolnem izdelku brezhibne blagovne znamke ne deluje najbolje – imajo za nevernika in izdajalca in jih ni sram, da ga zato zmerjajo in zaničujejo, saj so prepričani, da si to zasluži. Podobno kot politični fanatiki ali fundamentalisti, ki bodo za sveto poslanstvo (oziroma to, kar oni vidijo kot sveto poslanstvo) vzeli tudi orožje v roke in ga brez obotavljanja uporabili. Ideali nimajo cene, si mislijo. Za Edinega niti noč v vrsti ni preveč V katero dimenzijo spadajo tisti v množicah, ki bodo čakali ure in ure ali celo dneve, da bodo med prvimi, ki jim bo dano, da (pre)plačajo novost nedotakljivega proizvajalca? Tisti, ki so za sveti namen pripravljeni čakati v vrstah, krepko daljših od tistih, ki jih tisti malo manj mladi pomnimo iz nekdanje skupne države? Teh vrst ne vidimo zgolj v državah v razvoju, temveč predvsem v gospodarsko najmočnejših državah, tistih, v katerih se nekateri prebivalci še danes sprašujejo, ali imamo pri nas sploh hladilnike, ali nekateri mislijo, da pri nas v takih vrstah čakamo za kos kruha (žal ne pretiravam, srečal sem že Zahodnjake, ki so spraševali dobesedno to in mislili, da je Slovenija nekje v Afriki). Komu se pa zares lahko smeji Konkurenčni proizvajalci gledajo te vrste in se iz njih norčujejo. Celo v oglasih. Tega ne počnejo zato, ker bi čutili sožalje do čakajočih, ki so prepričani, da cilj opravičuje njihovo žrtev. Prav nasprotno – v resnici ne želijo spremeniti ne njih ne njihovih navad, le globoko v sebi jim zamerijo, da ne stojijo v vrstah za njihove izdelke. Posmeh čakajočim je pravzaprav zavidanje tistim, na katerih izdelke ti čakajo.