V postelji z vohunom

To, kdo je s kom v postelji, je veliko bolj zasebna stvar od tega, katere prijateljice predsednice so bile v državnem avtomobilu na poti z morja. Prijateljica predsednice je bila v postelji z dve desetletji starejšim namestnikom šefa obveščevalne službe tuje države Romanom Jegličem. To pa je eksplozivno. Spoznala sta se leta 1994, smo v petek izvedeli iz pogovora Krivolucke za Mladino. Leta 94 je bila Krivolucka stara šele dobrih 20 let, Jeglič jih je štel čez 40.

Novice Krivolucka razkrila zasebno preteklost: Pirc Musarjeva ji je celo posojala denar za hrano

Jeglič je bil tik pred srečanjem z mlado Rusinjo namestnik šefa predhodnice Sove Mihe Brejca, dokler Brejca Drnovšek ni odstavil. Pravzaprav ga je pozabil odstaviti, ko je na začetku leta 1993 na dopisni seji za novega direktorja Varnostnoinformativne službe (VIS) postavil prej ministra za turizem Janeza Siršeta. Pravno smo zaradi tega nekaj časa imeli dva šefa iste obveščevalne službe, kar je bila precejšnja šlamastika.  

Danes lahko beremo, da je imel Jeglič pomemben vpliv na Drnovška, da se je z vrha obveščevalne službe znebil Brejca in tudi Jegliča. Verjetneje se zdi, da se je znebil obeh, da si je lahko nastavil vrh, ki mu je zaupal. Svoje. Jeglič je končal v Sibiriji. Sicer ne kazensko – delal je za slovenska podjetja, na primer Gorenje. Možnost tega, da Sova in ruske obveščevalne službe ne bi vedele, da je v Sibiriji, in mu celo ne pomagale, je enaka ničli, čeprav je bilo v devetdesetih letih v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze nekaj kaosa. Podobno je bilo veliko turbulenc tudi pri nas, k čemur je še med socializmom prispeval tudi Jeglič kot podpisnik kazenske ovadbe proti Janezu Janši zaradi izdaje vojaške skrivnosti jugoslovanske vojske javnosti. Revolt, ki ga je med ljudmi sprožila aretacija, ki so jo pomagali izvesti slovenski obveščevalci, kandidata za vodenje Zveze socialistične mladine (ZSMS, pozneje LDS) Janše in novinarjev je pomembno prispeval k poznejšemu razpadu Jugoslavije. To zanesljivo ni bil cilj Jegličevega kazenskega postopka, obveščevalcev in takratnih vladarjev. Čisto na vrhu je bil Milan Kučan.

Kot ni bil cilj ruskih varnostnih sil, da jim razpade Sovjetska zveza. 

V Rusiji je Jeglič v evidencah ob dve desetletji mlajši Krivolucki vpisan celo kot ruski državljan. Če je dobil rusko državljanstvo in ne le stalno bivališče tam, je bil gotovo še dodatno "zaupanja vreden". Kot je bila Krivolucka pri nas, ko je dobila državljanstvo kot izjemna športnica, pod čimer se verjetno skriva tekmovalna pomoč pri bovlingu Nataši Pirc Musar, ki takrat še ni bila predsednica. Njen soprog Aleš je vodil Bowling zvezo Slovenije in Bowling klub Feniks. Na posnetku sta zakonca Musar s soprogo ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega.

Foto: STA

Točne razloge za izredno dodelitev državljanstva še preverjamo. V Sloveniji dolgo traja, da pridemo do podrobnejših podatkov o ravnanju oblasti v takšnih primerih. Sova je ta teden sporočila, da pri tej državljanki Rusije pri dodeljevanju državljanstva niso zaznali varnostnih tveganj. V šali bi lahko rekli, da jo je podrobno preveril kar nekdanji namestnik šefa Sove (no, njene predhodnice), in to v Rusiji. Že veliko prej. Pa ona njega.

Pri aferi je pomembno, da Pirc Musarjeve kot predsednice v odnosu do Rusije zadnja leta ni zaneslo v smer interesov Kremlja, po čemer je v Evropi najbolj slovel Viktor Orban, pri nas pa z nenavadnimi izjavami izstopal nekdanji predsednik Danilo Türk. Med aktivnimi politiki sta po idejah, kako mora slovenska oblast po obisku Kijeva nujno hoditi v Moskvo, znana Zoran Stevanović in še kot predsednica SD Tanja Fajon. Bolj se je med skrajneže Pirc Musarjeva uvrstila pri odzivanju na konflikte na Bližnjem vzhodu, kjer je kot Robert Golob znana po precej sovražnem odnosu do Izraela, kar je v interesu Irana, ta je pa v globalnem konfliktu, ki poteka, velik zaveznik Rusije. A zunanjepolitično popolnih skrajnosti Pirc Musarjevi ni mogoče očitati, na primer zavzemanja za izstop iz zavezništva demokratičnih držav Nato, za kar sta pri nas Levica in Resni.ca.

Tak radikalizem je zavračal Janez Drnovšek, ki nas je kot državo pomagal spraviti v EU in Nato, podobno je bil jasno zahodno usmerjen Borut Pahor, ki je v prvi kolumni za Siol.net včeraj predstavil za državo pomemben dogovor, s katerim je pomagal odpravljati stara sovraštva z Italijo. Nas vrniti v normalnost. Korak je bil velik, ni pa popolnoma ustavil skrajnežev na obeh straneh – pri nas tistih, ki z napisom Tito nad Novo Gorico in spomeniki po državi še slavijo komunističnega diktatorja, ki je zakrivil povojne umore in kraje premoženja ljudi, v Italiji pa podobnih posebnežev, ki slavijo fašista Benita Mussolinija, ki so ga Italijani sami obesili. Pri nas smo Tita do smrti častili in ga kot država deloma še vedno, čeprav je zaradi zagrešenih zločinov ustavno sodišče to nosilcem oblasti prepovedalo. 

Mnenja Borut Pahor: Rekla nisva nič, povedala sva vse

Pahorjev dosežek lahko pomaga, da bomo napise in spomenike diktatorju in njegovim revolucionarjem sčasoma morda le lahko pospravili v muzeje vojaške in totalitarne zgodovine, kamor spadajo. 

Na mejne kraje z Italijo je odstavitev Brejca leta 1993 močno vplivala, posledica je bila namreč velika afera Hit, katere osrednji del je bil, da so denar, ki je v obdobju socializma iz kazinov napajal tudi obveščevalno službo (po domače UDBO), direktorji preusmerili v privatiziranje igralniškega giganta. Podjetja so takrat privatizirali številni direktorji. A kazini so bili nevarna igra. Direktor Hita Danilo Kovačič je končal celo v zaporu, kar je še veliko hujše od Jegličeve Sibirije, kamor je verjetno ta šel bolj na obveščevalni dopust. Odsedeti bi Kovačič moral tri leta in osem mesecev. Rešil ga je Drnovšek, ki ga je, ko je bil predsednik republike, po manj kot dveh mesecih zapora pomilostil. 

Sam se Drnovškove pozabljivosti, da ni odstavil Brejca, spomnim po intervjuju, ki sem ga opravil s Kovačičem kot novinar Večera, pri avtorizaciji je bila ob Kovačiču še mama današnjega evropskega poslanca SD Matjaža Nemca Nelida Nemec. Kovačič je, čeprav sem ga opozoril, da bodo posledice, potrdil nakazila ministrstva za turizem, ko ga je vodil Janez Sirše, Hitu v Italijo in s tem nezakonite finančne tokove in kršitve devizne zakonodaje. Res so bila, je pojasnil pri avtorizaciji. Brejčev naslednik Sirše, ki ga je ravno na vrh obveščevalne službe nastavil Drnovšek, je odletel skoraj takoj po izvolitvi. 

Časi so bili turbulentni.

In veliko bolj resni kot ta teden, ko je Brejc Svobodi, SD in Levici pomagal pri poskusu odstavljanja šefa DZ Zorana Stevanovića, pri čemer so se vsi največji mediji nekoliko osramotili z objavljanjem zgodbe o nadvse uspešni peticiji nekoč "vidnega člana SDS". Brejc ni član SDS že desetletje in pol, vse od takrat, ko je njegov zet Gregor Virant ustanovil  lastno stranko in na desni poskušal pridobiti položaj največjega. Spodletelo je.

Kako Brejc zbira podpise, mediji teden dni tudi niso preverjali. Državna agencija STA je skoraj vsakodnevno objavljala zgodbo o vse večjem uspehu "nekoč vidnega člana SDS" in dnevno je to bilo na naslovnicah. Ko smo preverili na Siol.net, se je pokazalo, kar so medtem tudi na spletu opozarjali številni – da lahko vsak podpiše večkrat, in to tudi za druge, povrhu pa so podpisnike te "javne peticije" javnosti skriti. 

Novice Peticijo za odstop Zorana Stevanovića je podpisal celo Vladimir Putin

Brejčevo peticijo v pomoč odstavljanju Stevanovića, ki jo poskušajo doseči Svoboda, SD in Levica, je podpisal celo Vladimir Putin, da o iranskih Miki Miškah ne govorimo. Nenadoma je postala velika sramota tudi za medije, v katerih smo pozabili preveriti, o čem obveščamo javnost, in to ob popolnoma očitno propagandnih sporočilih, ki s(m)o jih prenašali za Svobodo, SD in Levico. Niso bila sicer laž. Dobra propaganda nikoli ne temelji na neresnicah.

Razlog za spodrsljaj številnih medijev je bil, da so propagandne vsebine prišle iz STA, ki bi morala preverjati in biti zaupanja vredna. Ločiti dejstva od strankarskih propagandnih spinov opozicije. V naglici vseh njihovih zgodb – delo jim v veliki meri plačuje kar država –  ni mogoče preveriti. 

Brejc se je odzval tako, da je razglasil, da so ga napadli iz tujine in da je v ozadju celo Black Cube. Opozicijske Svobodo, SD in Levico pa je pozval, naj zdaj kar same ročno zbirajo podpise.

Ne bo se več žrtvoval zanje, bi lahko rekli.

Opozicijske stranke pa so namesto tega uradno predlagale, naj parlament razpiše posvetovalni referendum, na katerem bi ljudje neobvezujoče odločali, ali naj večina v parlamentu odstavi Stevanovića, kar so predlagale že julija, vendar za to nimajo dovolj glasov v parlamentu.

Takšna država pač smo. Komedija, a z vohuni v postelji mladih Rusinj. 

Mnenja Predor in dača Pirc Musarjeve