Hvalnica nacionalnemu interesu ali kaj je povedal Milan Brglez

Dejstvo je, da suverena zmaga SMC na zadnjih volitvah ne sloni na ekonomskem programu. Povedano v govorici klasičnih liberalcev: Cerar je na političnem trgu državljanom potrošnikom prodal nekaj čisto drugega. Skratka, državljani potrošniki niso kupili novega ekonomskega programa – če bi bilo povpraševanje po tej vrsti robe, bi se najbrž ustavili pri stojnici kakšne druge stranke –, ampak novo etiko, moralo, vrednote, politično kulturo … Ali to nujno pomeni, da izbira državljanov potrošnikov ni bila pretirano racionalna? Težava je v tem, da poglabljanje ekonomske krize postavlja racionalnost v neke precej nove dimenzije. No, morda se bo kdo strinjal vsaj s tem, da večje zaupanje v državne institucije – kriterij, po katerem se bo merila uspešnost Cerarjeve vladavine – najbrž ne bo izzvalo večjega nezaupanja v ekonomski potencial države. Vse kaže, da se tega v parlamentu očitno še najbolj zaveda stranka SDS. To je med drugim pokazala s tem, ko finančnega ministra ni napadla na področju financ, ampak morale. Ko je razkrila njegov poskus goljufanja pri prisegi, gospodu Mramorju ni preostalo drugega, kot da jo ponovi. Zdaj bo moral moralno primernost za svojo funkcijo dokazovati Milan Brglez. Različni viziji slovenske politike Kot prvo je treba povedati, da v spornem intervjuju z gospodom Brglezom ni mogoče najti nič takega, kar bi ga moralno tako diskreditiralo, da bi moral prepustiti vodenje parlamenta komu drugemu. Pri marsikaterem odgovoru mu človek sicer lahko očita pomanjkanje lucidnosti, to pa je tudi vse. Napad SDS je zanimiv zaradi nečesa drugega. Če namreč odmisliš trivialno vsebino obtožbe, vse tisto, kar je v njej izrečeno, in se pomudiš pri neizrečenem, lahko rekonstruiraš racionalno jedro političnega spora, sestavljeno iz dveh radikalno različnih dojemanj politike in demokracije. Na kratko: na eni strani je koncept cerarizma, ki se v tem trenutku šele počasi artikulira, kar pomeni, da se pojavlja zgolj v obliki možnosti kot obljuba neke druge politike, na drugi janšizma, ki je možnost svoje konkretizacije že zakockal in je trenutno v slepi ulici. Pri političnem konceptu janšizma ni večjih neznank: radikalni prelom s preteklostjo, druga republika in nova ustava, večinski sistem, privatizacija itd. Povsem drugače je pri cerarizmu. Politična filozofija cerarizma Stranka SMC je na zadnjih volitvah tako suvereno zmagala predvsem zato, ker očitno pooseblja trenutno duhovno stanje Slovenije. Slovenija se je znašla v hudi krizi identitete. Prišla je do spoznanja, da ni to, kar je dolgo časa mislila, da je. Ali bolje: ugotovila je, da noče biti to, v kar se je medtem spremenila. Skratka, Slovenija ni danes tako rekoč nič, njena največja ambicija zato je, da bo postala nekaj. Brglez na vprašanje, zakaj smo danes tako neambiciozni, odgovarja: "Ker smo dobili svojo državo. Državo pa so 'ugrabili' posamezniki, ki so skupnostne interese zamenjali s parcialnimi." Vsakdo ve, da je Slovenija republika. Republika pomeni skupno stvar, tj. stvar, ki je v interesu vseh, nacionalni interes. Če torej nekdo trdi, da skupnostnih interesov ni več, ker so jih zamenjali parcialni – podobne parole so bile pogoste na vseljudskih vstajah –, potem hoče s tem povedati, da ni od republike ostalo nič, da gre zgolj še za prazno besedo, ki je zgubila vsak pomen. V tem kontekstu postane najbrž bolj razumljivo, zakaj Brglez pripisuje takšen pomen državotvornosti. Politični projekt stranke SMC pomeni v tem smislu vračanje k temeljem. Državnost in državotvornost Najbolj sporni del Brglezovega intervjuja se pojavi pri odgovoru na vprašanje, ali je bila lastna država korak nazaj. Odgovor: "Ne v smislu državnosti, ampak v smislu državotvornosti." Ali je mogoče, da so bili komunisti državotvorni? Ali je mogoče, da so bili celo patrioti? Pri takšnih vprašanjih se človek nehote spomni nadvse ganljivih prizorov z zadnjega kongresa ZKJ, ko je slovenska delegacija s solzami v očeh zapuščala skupno državo. Zaradi tega se takoj zastavi nasprotno vprašanje: kako lahko kdo sploh postavlja takšna vprašanja? Ali morda niso dovolj prepričljivo dokazali, da imajo Slovenijo celo rajši kot svojo komunistično dušo? Ali je res lahko kdo tako brez sočutja, da ne razume stiske človeka, ki izda, kakor bi rekel sv. Avguštin, svojega notranjega komunista? V trenutku, ko je postalo jasno, da nacionalni interes pomeni samostojno republiko, transformacijo le-te iz socialistične v demokratično, so slovenski komunisti odigrali državotvorno vlogo. Glede tega jim ne more nihče nič očitati. Poleg tega jim je treba priznati še nekaj: socialistična vzgoja in izobraževanje sta razvoju patriotskega čuta vedno posvečala vso potrebno skrb in pozornost. Kaj podobnega za samostojno Slovenijo ni mogoče reči. Brglez morda stvari malce poenostavlja, ampak v bistvu ima vseeno kar prav: osamosvojitev je kmalu postala preveč samoumevna. Hitro se je izgubil občutek, da je državotvornost kontinuiran proces, ki se v strogem smislu nikoli zares ne konča. Mimogrede, ob tem je seveda treba tudi pošteno priznati, da stranka SDS vsekakor ni bila niti prva niti edina, ki je v republiki videla stroj za proizvajanje provizij. Vprašanje nacionalnega interesa V republiki je torej predmet politike po definiciji skupno dobro oz. nacionalni interes. Na tej točki med cerarizmom in janšizmom najbrž ni večjih razlik. Razlike se pojavijo pri vprašanju, kdo in kako ta interes določa. Vizija janšizma stavi na transparentnost: v večinskem sistemu stranke predstavijo svoje predloge, volivci izberejo, zmagovalec pa se potem – ne da bi izgubljal preveč časa in energije za pogajanja in sklepanje kompromisov – osredotoči na izvajanje programa. Zadeva ima tako svoje prednosti kot tudi slabosti. Največja slabost je trenutno ta, da preprosto ni aktualna. Pri cerarizmu je stvar bolj zapletena. Če je pri janšizmu nacionalni interes nekaj vnaprej danega, se mora pri cerarizmu po volitvah šele oblikovati. Nacionalni interes je rezultat pogovorov, pogajanj, pregovarjanj itd. z različnimi političnimi in socialnimi partnerji. Skratka, kaj nacionalni interes je, v strogem smislu ni mogoče vedeti vnaprej. Cerarjev pristop, ki ostaja zavezan aktualni ustavi, je seveda bližje nemškemu, kjer primer rdeče-črne koalicije nazorno kaže, koliko predvolilnih obljub so požrli koalicijski pogovori in usklajevanja. Med teorijo in prakso Večina bralcev se brez dvoma zaveda, da Slovenijo čakajo nujno potrebne spremembe na praktično vseh področjih. Glede tega ni nobena od zadnjih vlad prišla prav daleč. Vse se premika nekako prepočasi in s prevelikimi mukami. Glavne težave tukaj ne predstavljajo vsebinski predlogi reform. Človek ima lahko še tako genialne predloge, a če partnerji na drugi strani mize v njih iščejo samo prikrite manipulacije in preigravanja, je stvar že vnaprej obsojena na neuspeh. Glavno težavo predstavlja vsesplošno vzdušje nezaupanja. Vsaj na tej točki se je s Cerarjem vsekakor treba strinjati. Vprašanje zdaj je, ali lahko ponudi prepričljive odgovore na praktični ravni. Dokaj spravni začetek pogajanj s sindikati – brez nekih vnaprejšnjih očitkov in obtoževanj – še vedno ohranja pri življenju upanje. Verjetno ni nikogar, ki bi si zares želel, da Cerarju ne uspe. Že sama misel na nove predčasne volitve namreč izniči vse prednosti še tako dobrega ležišča in vzglavnika.